»Bolje, da sem tiho, kot da si nakopljem težave« – Kako uredništva ščitijo storilce namesto novinark

Spolno nadlegovanje in nasilje na podlagi spola predstavljata osnovni obliki diskriminacije in kršenja človekovih pravic tudi v medijskem sektorju, kar je pokazala raziskava novinarskih sindikatov, združenj in medijskih organizacij iz Bosne in Hercegovine, Srbije, Slovenije in Hrvaške.

Predstavljajte si, da delate na treh različnih položajih in na vsakem od njih doživite spolno nadlegovanje. To se je zgodilo eni od sodelujočih novinark v raziskavi »Ženske v medijih: Oblike nadlegovanja na delovnem mestu v Sloveniji, Hrvaški, Srbiji ter Bosni in Hercegovini.« Od izsiljevanja nadrejenih v zameno za zaposlitev, verbalnega nadlegovanja, pogostih neželenih spolnih ponudb, kazanja fotografij genitalij do neželenih dotikov.

Poleg tega, primer ni osamljen. Omenjena raziskava partnerskih organizacij iz štirih navedenih držav, v kateri je sodelovalo 606 novinark in medijskih delavk, je pokazala, da je več kot 78 odstotkov vprašanih – torej večina – med svojo kariero doživela določeno obliko nasilja na podlagi spola. To vključuje grožnje, neželena sporočila, klice med delovnim časom in po njem, zalezovanje, izsiljevanje in druge oblike nasilja.

Glavno prizorišče na družbenih omrežjih

Spolno nadlegovanje žensk v medijih se ne dogaja le v uredništvih, prisotno je tudi v spletnem prostoru, najpogosteje na družbenih omrežjih. Vendar tam ni tišine, tam vladajo hrup in komentarji, s katerimi vsakodnevno ponižujejo in nadlegujejo novinarke, kar so potrdile vse sodelujoče v raziskavi. Ena od novinark iz Bosne in Hercegovine je celo izjavila, da gre za prostor, kjer »zaščita ne obstaja« in da se nasilje dogaja »preprosto zato, ker se lahko.«

Novinarkam najpogosteje delijo seksistične komentarje naključni uporabniki omrežij (26,90 odstotka), sledijo pa jim tisti, o katerih so pisale v svojih člankih. Skoraj tretjina vprašanih je potrdila, da so bile na družbenih omrežjih tarča seksističnih komentarjev neznancev, ki jih niso srečale. V večini primerov gre za ponižujoče komentarje spolne narave, katerih cilj je rušenje osebnega dostojanstva, in ki ustvarjajo strah ter sovražno okolje.

Spletno nasilje se neredko prenese tudi v fizični svet, kar nadalje vpliva na delo novinarke. Podobno se je zgodilo srbski novinarki, ki se je soočila z več usklajenimi kampanjami spletnega nadlegovanja in napadov. Objavljeni so bili njeni zasebni podatki, vključno s fotografijo in telefonsko številko, zaradi česar je prejela še dodatne grožnje in žaljiva sporočila. Čeprav je vložila uradno prijavo, je tožilstvo primer zavrglo z obrazložitvijo, da ni elementov kaznivega dejanja. Vse to je vplivalo na njeno duševno zdravje, nazadnje je zamenjala uredništvo in zmanjšala svojo prisotnost na družbenih omrežjih.

Opazna je tudi razlika med spletnimi napadi na novinarke in na njihove moške kolege. Kot je pojasnila novinarka iz Slovenije, so spletni napadi na ženske pogosto personalizirani in seksualizirani, osredotočajo se na fizični izgled, pojavljajo se komentarji, da bi morale biti ženske matere, in podobno. Po drugi strani njihove moške kolege kritizirajo zaradi njihovega dela ali političnih stališč.

Kljub razširjenemu nadlegovanju na družbenih omrežjih so številne sodelujoče v raziskavi navedle, da se jim zdi »nesmiselno« govoriti o teh izkušnjah, zato jih v velikem številu niso prijavile. Vendar jih pri tem ni ustavilo njihovo stališče o pomembnosti prijavljanja nasilja, temveč je nizko število prijav digitalnega nasilja predvsem posledica strukturnih in institucionalnih ovir. Nezadostno prepoznavanje problema nasilja na podlagi spola, skupaj z občutkom pomanjkanja podpore in povečanega sramu dodatno prispeva k normalizaciji samega nasilja in nizki stopnji prijav. Poleg tega se sama uredništva redko odzovejo na tovrstne spletne komentarje. Ravno ta pasivnost, ugotavlja raziskava, prispeva k normalizaciji javnega nasilja nad ženskami, ki delajo v medijih.

Kaj se zgodi s prijavami?

Kljub direktivam Evropske unije, ki novinarje posebej prepoznavajo kot skupino, ki se sooča s spletnim nasiljem, spletno nasilje še naprej narašča. To kaže primerjalna raziskava Unesca in podobno so potrdile tudi anketiranke v raziskavi. Med drugim je 32 udeleženk povedalo, da so prejele pornografsko ali spolno eksplicitno vsebino, 21 pa jih je navedlo, da jim je bila takšna vsebina prikazana. Kar 12 udeleženk je doživelo, da so bile njihove fotografije in posnetki deljeni brez njihove vednosti in s spolno konotacijo.

Kljub temu 80 odstotkov vprašanih v Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem nasilja ni prijavilo, medtem ko je ta odstotek nekoliko nižji v Sloveniji in Srbiji, kjer digitalnega nasilja ni prijavilo 66 odstotkov žensk v medijih. Majhno število žensk, ki so spletno nasilje prijavile (skupno 25), je o tem obvestilo svoje nadrejene ali odgovorne oddelke znotraj medijskih hiš. V sedmih primerih je bilo nasilje prijavljeno policiji ali tožilstvu. V dveh primerih je bila sprožena interna mediacija in postopek še poteka.

Digitalno nasilje se redko prijavlja, zato novinarke same razvijajo mehanizme za spoprijemanje s tem problemom in na ta način borijo proti spletnemu nadlegovanju, neželenim sporočilom in komentarjem. Ti mehanizmi segajo od ignoriranja in distanciranja od spletnih komentarjev (kar je opazno pri novinarkah na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini) do sistematičnega dokumentiranja profilov na družbenih omrežjih (primer anketiranke v Sloveniji) in angažiranja v novinarskih združenjih (v Srbiji). Ena od sodelujočih v raziskavi na Hrvaškem je opisala, kako uporablja humor kot mehanizem za spoprijemanje s problematično vsebino, ki jo prejema po e-pošti. »Če bi dobila dolar za vsako (sovražno) sporočilo, bi si lahko kupila spodobno stanovanje v Istri,« je komentirala ta novinarka.

Spolno nadlegovanje se najpogosteje zgodi prav znotraj uredništev – v dveh tretjinah primerov (67 odstotkov) so nasilje izvajali sodelavci ali nadrejeni. Ta številka zgolj potrjuje domnevo o razširjenosti kulture molka ter normalizaciji nasilja skozi seksistične šale, neprimeren jezik in diskriminacijo na delovnem mestu.

Navedeni številni primeri

Vsakodnevni prizori so povsod podobni: Novinarke označijo za »težavne,« ko opozorijo na seksistično vedenje v uredništvih, svetujejo jim, naj »postanejo močnejše,« naj »pridobijo debelo kožo« ali pa jim očitajo, da nimajo smisla za humor. Neprimeren jezik, komentarji in šale so ključni del seksistične kulture v uredništvih, kar vključuje tudi nagovarjanje sodelavk z izrazi, kot sta »srček« ali »draga,« kot poudarja anketiranka iz Slovenije.

V raziskavi so navedeni številni primeri, ko so uredniki in sodelavci pogosto uporabljali šale s spolnimi konotacijami, ustrahovali ženske s kričanjem, in s fizično bližino ustvarjali neprijetne ter neprofesionalne situacije. Takšno vedenje je tako globoko ukoreninjeno v sama uredništva in načine delovanja, da včasih celo novinarke same ne znajo oceniti, ali je nekdo prestopil mejo ali ne. Ali gre »samo za objem« ali za nadlegovanje? Čeprav se strinjajo, da je lahko že neprimeren komentar spolno nadlegovanje, nekatere med njimi pravijo, da bi raje »molčale, kot pa nakopale težave.«

Raziskava je pokazala, da je med 176 ženskami, ki so vložile pritožbo zaradi napada, nadlegovanja ali kršenja delovnih pravic, skoraj tretjina navedla, da so po prijavi utrpele negativne posledice za svojo kariero. Takšno ravnanje je najbolj izrazito v Srbiji (35,90 odstotka), na Hrvaškem (31,43 odstotka) in v Sloveniji (30,30 odstotka). Zaskrbljujoče je, da se je 183 žensk osredotočilo na razloge, zakaj napadov niso prijavile, pri čemer je tretjina dejala, da se napadi, nadlegovanje in kršitve pravic dogajajo prepogosto, da bi prijava sploh imela kakšen pomen.

Mehanizmi obstajajo, vendar niso učinkovito implementirani

Čeprav v nekaterih medijskih organizacijah obstajajo interni mehanizmi za preprečevanje nasilja in nadlegovanja, je raziskava pokazala, da so ti večinoma neenotni in neučinkoviti. Kot odgovor na potrebo po zaščiti žensk v medijih je v sklopu projekta »Ženske v medijih« mednarodna ekspertna skupina pripravila pravilnik s poudarkom na preprečevanju spolnega in drugih oblik nadlegovanja v uredništvih. Cilj je doseči varno, inkluzivno in odgovorno delovno okolje. V samem pravilniku so na voljo tudi praktične informacije za novinarke o zaščitnih mehanizmih in načinih prijavljanja nasilja.

Pravilnik opredeljuje več oblik nadlegovanja: od fizičnega napada, groženj, verbalnega nadlegovanja, spolnega nadlegovanja, kampanj diskreditacije do neverbalnega nadlegovanja, ki se nanaša na deljenje in objavljanje fotografij, vključno s tistimi, ki so ustvarjene s pomočjo umetne inteligence. Pravilnik se posebej osredotoča tudi na spletno nadlegovanje, ki vključuje žalitve, mizogino retoriko, spolno nadlegovanje, lažne prijave in globoke ponaredke (deepfake).

Nekatere od obveznosti določajo, da je delodajalec dolžan zagotoviti mehanizme za zaupno prijavljanje nasilja ter imenovati dva pooblaščenca/pooblaščenki za zaščito pred nadlegovanjem na delovnem mestu.