EkstraVisor: »Delali smo tudi 13 ur na dan«

Neža Steiner je ena od štirih študentov iz preiskovalne skupine EkstraVisor. Ko se je lani aprila prijavila na razpis za delo na RTV Slovenija na področju podatkovnega novinarstva, ni niti najmanj pričakovala, da bo z ekipo pripomogla k odmevnemu razkritju neurejenega poslovanja in preplačil v slovenskem zdravstvu.

»Še vedno ne morem verjeti, da je zamisel tako uspela,« so bile njene besede po predstavitvi projekta na letošnji Medijski beri festivala Naprej/Forward. Pred dobrim tednom so na spletni strani objavili pridobljene podatke, predstavljene v dveh oddajah Tarča. Zdravstvo pa je le prvi projekt v vrsti, upajo.

Idejni vodja projekta je bila dolgoletna novinarka Lidija Hren, ki je v netransparentni oskrbi zdravstva z medicinskimi pripomočki in zdravili zaznala problem. Odločena je bila, da Slovenija potrebuje projekt, v katerem bodo zbrali cene nabav in jih javnosti jasno predstavili. Prihodnost javnega servisa je videla v podatkovno-preiskovalni skupini in zanjo borila bitke, razlaga Neža, 24-letna študentka mednarodnih odnosov.

Na koncu ji je uspelo in letos aprila so se odločili, da bodo analizirali 15 skupin, od tega 14 skupin medicinskih pripomočkov in eno skupino zdravil vseh 26 slovenskih bolnišnic. »Glavno vodilo je bila cena na izdelek. V vsaki skupini smo želeli primerjati izdelke, ki so jih v letu 2015 kupili največkrat. Te smo najlažje primerjali med vsemi bolnišnicami, saj so po navadi bolj splošni,« pojasni Neža.

Projekt je nato počasi začel dobivati obliko. »Začeli smo klicati po bolnišnicah in jih prosili za podatke,« razlaga. Zaželena forma je bil razpored v Excel tabeli; tiste, ki niso dobili v tej obliki, so pretvorili. Velikokrat pa so ugotovili, da marsikatera bolnišnica sploh nima urejenih baz teh podatkov. »Spraševali smo se, kako potem sploh nabavljajo izdelke,« je bila presenečena Neža. V le redkih primerih so bili podatki, poslani v prvem koraku, dovolj. Pogostokrat so bolnišnice oddale pomanjkljive baze, jih pustile čakati več mesecev, nekatere pa sploh niso poslale dejanskih nabav, ampak načrtovane. Proizvajalca nekatere niti niso želele razkriti, saj naj bi šlo za poslovno skrivnost. Obrnili so se informacijsko pooblaščenko, ki je odločila njim v prid.

Ko so pridobili podatke, so se posvetovali z različnimi strokovnjaki – z zdravniki, farmacevti, medicinskimi sestrami in strokovnjaki za javna naročila. Slovenija nima standardov medicinskih pripomočkov, zato je bila njihova pomoč za člane skupine EkstraVisor neizogibna.

Nato se je najtežji del za njih šele pričel. »Sledilo je sedenje pred računalnikom. Imeli smo odprte tabele, razmišljali smo, kaj kam sodi, posvetovali smo se s strokovnjaki … Primerjali smo podatke med bolnišnicami, proizvajalce in dobavitelje,« se spominja Neža. »Bilo je naporno, včasih smo delali tudi 13 ali 14 ur na dan. Nihče si ne more predstavljati, za kako ogromne količine podatkov gre.«

Izpostavi še, da jim je bila pri tem v veliko pomoč Lidija Hren: »Z nami je sedela v pisarni in ni šla domov, dokler nismo šli tudi mi.« Ko so se odločili, da bodo iz vsega skupaj naredili medijski projekt, sta se jim priključili še novinarki Erika Žnidaršič in Breda Štivan Bonča, ki sta priskrbeli še podatke cen iz tujine.

Spletna stran z odkritji je luč ugledala 17. novembra, ko so podatke prvič predstavili tudi v oddaji Tarča. V skupini so preučili delovanje slovenskega posredniško-dobaviteljskega trga, ki omogoča, da imajo različne bolnišnice za isti medicinski pripomoček različne cene. Med drugim so na primeru žilnih opornic ugotovili, da so bile te razlike od 41 pa vse do 1000 evrov. V UKC Ljubljana je denimo žilna opornica zlatega standarda, praviloma boljša za pacienta, stala 264 evrov, v Celju in Mariboru pa je slabša opornica iz titana stala več kot 900 evrov.

Z razkritji skupine EkstraVisor so nadaljevali v naslednji Tarči. Gledalci so se v obeh oddajah seznanjali s primerjavami cen po bolnišnicah, analizami cenovnih razmerjih, podatkih o dobaviteljih in proizvajalci. Po primerjavi izdelkov in njihovih cenah med bolnišnicami so opravili analize, kjer so bili pomemben del dobavitelji – analizirali so jih kar 75. Jedro projekta po besedah Neže še vedno ostaja spletna stran: »Naš namen je, da so podatki dostopni vsem, da jih lahko obdelajo tudi drugi in naredijo svoje analize.«

Študentje Mateja Cankar, Vanja Gligorović, Anže Zabukovšek in Neža Steiner so začeli kot »dnevni servis«, z manjšimi raziskovalnimi projekti, ki so bili v pomoč novinarjem. Delati so začeli preko študentske napotnice, zdaj imajo sklenjeno avtorsko pogodbo. Kako bodo naprej, še ne vedo. »Delo nam je bilo res v veselje. Bila je fenomenalna izkušnja,« navdušeno strne Neža. In kaj jih je držalo pokonci med vsemi urami pred računalniškimi zasloni? »Enostavno – rekli smo si – če bom že tu od jutra do večera, moram to dobro narediti, da bom lahko na nekaj ponosen.«

Do pred kratkim so pomagali pri pripravi oddaj Tarče, a za naslednje tedne še ne vedo, kaj jih čaka. »Zdaj nas vsi sprašujejo, kako naprej, a zaenkrat se moramo malo ustaviti in premisliti. Potem pa spet nazaj pred računalnike,« se še nasmeji.