Ervin Hladnik Milharčič: Pripovedovalec zgodb

Nekega dne je Ervin Hladnik Milharčič v Ljubljani stopil na vlak. In izstopil v Teheranu. Potovanje je trajalo šest dni, a mu ni bilo dolgčas. Kako bi mu le bilo, ko pa lahko v tem času spozna tisoč ljudi, ki mu pripovedujejo tisoč zgodb. »Jasno je, da moraš zgodbe iskati, ampak če jih iščeš, te najdejo.«

Milharčičeva strast do pisanja izvira iz mladih let, ko je začel z delom na Radiu Študent. Takrat je imel imel dve veselji – pisanje in rokenrol. Želel je pisati tako, kot rokerji pišejo svoje pesmi: vsaka je kratka in po svoje genialna. Od takrat je preteklo veliko časa, a njegova besedila še vedno nosijo pridih »njegove« glasbe. To, da se besede in stavki zibajo prav v ritmih jazza in rokenrola, ni nikakršno naključje. »Oboje temelji na preprosti narativni strukturi, z veseljem do improvizacije, s smislom za melodičnost in nosi neko jasno sporočilnost teksta.« Pomembna ni le struktura, ampak tudi preciznost. Milharčič pravi, da moraš biti pri pisanju skrben, tako kot pri oblačenju. Zleknjen v pisarniškem stolu v črnih žametnih hlačah, nekoliko robustnih športnih čevljih in ne preveč uglednem puloverju iz temno rdečega flisa hitro doda: »No, zame je vseeno, jaz sem vedno videti kot nepospravljena postelja, ampak moji teksti so pa prav oblečeni.«

Za vzor dobrega pisanju so mu že od nekdaj služila dela novinarjev s celega sveta. Fascinirali so ga novinarski zapisi Ernesta Hemingwaya, bral je dela Tiziana Terzanija, Ryszarda Kapuścińskega in mnogih drugih novinarjev. Kar je zanj tako privlačnega pri teh piscih je to, kako povedo zgodbo. Skozi zgodbe se da povedati svet. Zato jih je začel iskati še sam.

Še preden je Milharčič začel pisati, je bilo očitno, da ga življenjska pot vleče stran, daleč stran od rojstne Nove Gorice. Na mesto, kjer je odraščal, je še vedno navezan. Vendar je po njegovih besedah ugasnilo, nima vizije in zdaj živi le še od nostalgije. Rad se tja vrne in potem spet zbeži. Kot je zbežal že v mladih letih, takoj, ko je dobil priložnost. Po končani gimnaziji je šel v Istanbul, »tako, pogledat, kaj to je«. Ko je prišel nazaj, je vedel, da mora od tod, da mora drugam, kjer so velika mesta.

»Vojna ti omogoči, da vzpostaviš etično držo. Lahko te skvari ali pa ti pomaga razmisliti o tvoji človeškosti.«

V osemdesetih je pisal za Mladino in ko se je Jugoslavija izkazala za zanimivo, je začel zapisovati njene zgodbe. Območje, s katerega je pisal, je zajela vojna in znašel se je v vlogi vojnega dopisnika. Pravi, da je to delo za novinarja pravzaprav lahko, saj v vojni ljudje zelo natančno mislijo svojo družbo, pripovedujejo o tem, kar se jim dogaja in razumejo vse okoliščine, saj je od tega odvisno njihovo preživetje. »Okej, je malo tvegano.« Ga je bilo kdaj zares strah? Flegmatično: »Mah ja, veš, so pač trenutki popolne groze.« Nekoč se je vozil čez Igman v Sarajevo po z buldožerjem razriti poti, na njej je bilo tri tisoč uperjenih cevi. Pot je sicer opravil že večkrat, a tokrat je naredil strašno napako. S sabo je v avto vzel gospo z majhno hčerko, ki je želela v mesto. Mad potjo je v vzvratnem ogledalu videl smrt na obrazu deklice. Sicer se je zanašal na statistiko, da več vojnih poročevalcev umre v prometnih nesrečah kot od orožja, tokrat pa je čutil ti dve življenji, ki nista tam profesionalno, ampak sta del te vojne. Tresel se je še kakšno uro.

»Vojna ti omogoči, da vzpostaviš etično držo. Lahko te skvari ali pa ti pomaga razmisliti o tvoji človeškosti.« S tem se je Milharčič veliko ukvarjal, a nikdar ni svojega čustvovanja postavljal pred zgodbe drugih. Novinar je na kriznih območjih zato, da pove zgodbe ljudi, ki nimajo glasu. Če nihče ne pove njihovih zgodb, ne obstajajo. Svojemu čustvovanju se seveda ne moreš odpovedati, a ga »daš v oklepaj« s tako imenovano suspenzijo empatije.

Tudi sicer se Milharčič iz svojih zgodb čim bolj umakne. Nikoli ne piše o sebi. Še govori komaj o sebi. Če že ne pripoveduje zgodb drugih, največkrat uporablja drugo osebo ednine. Njegova občutja je treba razbirati iz zgodb. Zgodb o tem, kako se počutiš majhnega, ko se pogovarjaš z Jaserjem Arafatom. Kako se ti hoče srce zlomiti, ko spoznavaš otroke v Gazi, ki so jim bombe odtrgale nožice in ročice. Kako si nervozen, ko delaš intervju z vodjo Hamasa Ahmedom Yassinom v arabščini, ki jo komaj za silo razumeš, moža pa kmalu za tem Izraelci ubijejo.

Milharčič meni, da človek nikoli ne sme ostati predolgo na istem mestu. Čeprav je v letih njegovega poročanja z Balkana že kazalo, da se bo »celo življenje s tem zezal«, se mu je ponudila nova možnost. Priložnost, da gre kot dopisnik Dela v Kairo, je tudi izkoristil, čeprav se mu takrat o tem mestu še sanjalo ni. Kasneje je poročal z Bližnjega vzhoda, dalj časa je živel v Jeruzalemu, nazadnje pa pristal na čisto drugem koncu sveta, v New Yorku. Po njegovem mora človek vsaj vsakih dvajset let menjati registre, menjati življenje. »Moraš se lotiti stvari, ki se jih bojiš – tam boš mislil. Kjer se počutiš varnega, lahko visiš celo življenje in se dolgočasiš.«

Prednost potovanj in pisanja iz tujine je, da z zamenjavo kulture in jezika človek zamenja tudi perspektivo. Le tako lahko pogledaš na stvari »od zunaj«, prisiljen si misliti drugače. Za ponazoritev naj služi zgodba o grških lenuhih. V Sloveniji smo pred nekaj leti v času največjih grških protestov ob Grkih pomislili na goljufe, ki lenarijo in nam hočejo pobrati denar, ob Nemcih pa na stabilizacijo evra. Milharčič se je v Atenah na ulici pogovarjal s protestniki in povedal, da se pri nas piše, kot da so Grki leni. Sogovornik je takole komentiral: »Prej sem imel hotel, zdaj sem propadel. Celo življenje so k meni hodili Nemci. Nemec pride sem, poje zajtrk, gre na plažo in cel dan leži tam, potem gre jest in zvečer se napije. Jaz mu pospravim posteljo, mu skuham, pospravim plažo za njim. Jaz Nemca, ki bi delal, še v življenju nisem videl.«

Vsega skupaj je Milharčič v tujini preživel več kot 15 let, a se vedno znova vrača v Slovenijo. Pravi, da bi lahko ostal kjerkoli, a ostal bi kot tujec. V kraju se nikoli ne naseli zato, da bi tam živel, po svetu hodi pisat. »Biti dopisnik je sijajno. Kot pisec imam privilegij, pokažem izkaznico in grem na Kristusov grob in pogledat Ahmadinedžadovo hišo. Ve se, da kot novinar to počnem pošteno in za denar, ne ker bi bil perverzen. To vedno tudi pove, da si tujec. V družbo nisi integriran, zato so tudi v strogih družbah pravila zate bolj fleksibilna. Tujec je vedno malo neumen, zato je njegovo polje svobode bolj široko.«

Idealna mesta za življenje so po njegovem Kairo, Istanbul in New York, ker so »vrata v svet in na vratih je vedno gneča, tam je življenje zelo intenzivno«. Le človek njegovih nazorov lahko te kraje, ki so za mnoge povsem različni svetovi, dojema kot zelo podobne. V njegovi pisarni na sedežu Dnevnika na steni eden zraven drugega visita dva izrezka – prvi je fotografija plapolajoče ameriške zastave, drugi je risba muslimanske ženske, ki ji iz črne tkanine gledajo samo oči in kaže sredinec.

V kraju se nikoli ne naseli zato, da bi tam živel, po svetu hodi pisat.

Realne razlike med kraji in kulturami, preko katerih človek ne more, temeljijo na jeziku, ki ga tujec ne razume (»Paštunca ne boš razumel in ne boš vedel, ali ti hoče ponuditi kavo ali te ustreliti v glavo.«) in na naši – z evropskega stališča predvsem kolonialni – zgodovini. A v resnici smo si ljudje z različnih koncev sveta mnogo bolj podobni, kot bi si mislili. Poleg tega nobena družba ni monolitna. »Jaz ne verjamem v boga in v Kairu sedim z ljudmi, ki ne verjamejo v boga.« Ljudje živijo isto običajno življenje kot mi, med slovenskim in egiptovskim kmetom ni velike razlike, med slovenskim in egiptovskim novinarjem skoraj nobene. Pa vendar ljudje težko premostimo svoje zakoreninjene predstave. »Refleks novinarja je, da bo v Egiptu videl muslimanske brate in bo ignoriral sindikate, tudi če stojijo sredi mesta, oblečeni v evropske obleke.«

Bistvo navideznih razlik je v predstavah, te pa so bolj ali manj narejene iz televizijskih reklam in filmov. V svoji knjigi Milharčič raziskuje mite vzhoda skozi predstave najrazličnejših ljudi, ki jih srečuje na poti iskanja mističnega Orienta, vsakdo pa ga pošilja naprej in naprej … V resnici vsi sanjamo, kaj je vzhod, eni obeliske, hareme, na pol gole ženske in hašiš, drugi teroriste, tretji spet nekaj drugega, pravi Milharčič. In na vzhodu sanjajo, kaj je Evropa, kaj je zahod. Realnost, ki jo je novinar na svojih poteh izkusil, pa je taka, da v Iranu gledajo hollywoodske filme in imajo v majhni knjigarnici, kjer so vse knjige v farsiju, štiri prevode del Slavoja Žižka. »Če boš v Jeruzalemu vprašal nekoga, kdo ti je všeč, a misliš, da bo rekel Jezus Kristus? Mah, kje, Angelina Jolie!« Vsi gledamo iste slike. Ali vidimo iste reči? Milharčič pravi, da ne, ampak spet ne tako zelo različnih.

Če ni na kakšnem od svetovnega spleta pozabljenem kraju, se jutro Ervina Hladnika Milharčiča začne z BBC-jevim News Hour na radiu. Pri srcu mu je tudi ameriški WNYC, ki se ga je navadil poslušati v New Yorku. Na spletu prebere komentarje v ameriškem New York Timesu, arabskem Ahram Online in Al-Ahram Weekly, pa še na kakšnem blogu. Potem še nekaj svetovnih časopisov in »se ti približno sanja, kje si.« Navdušeno kaže svoj pametni produkt sodobne tehnologije, ki ga je en sam velik zaslon, in pravi: »To je fantastično, s tem lahko poslušam katerokoli radijsko postajo, ko hodim po ulici«. Malo za tem mu zazvoni telefon. Ko daje mlajši od svojih dveh hčerk navodila za iskanje na računalniku, je to pomemben opomin, da ni le novinar, temveč tudi mož in oče. A ta njegova plat ni upovedena v zgodbi. Kadar se ne ukvarja z novinarskimi rečmi, Milharčič živi dolgočasno življenje. Tako vsaj pravi. »Jaz razen tega, kar delam, kar pišem, nisem zanimiv človek.«

Novinarsko delo mu resda vzame veliko časa, vendar od tega živi in mu je v veselje. Ne kaže, da bi se ga kmalu naveličal. »Če nekaj obvladaš in od tega lahko živiš, ni razloga, da bi to menjal.« Zgodb, ki še čakajo, da jih kdo pove, je neskončno. Zgodbe so v vsakem človeku.