Firas Fayyad: Nikoli ne bom verjel oblasti, ne avtoritarni ne demokratični

Firas Fayyad je mladi sirski režiser, ki v dokumentarcih združuje novinarstvo z umetnostjo. Zgodb in navdiha mu ni treba posebej iskati, ponujajo se same, v Siriji, ki je po revoluciji in uporu državni oblasti leta 2011 postala poleg zatiranja diktatorja še prizorišče spopadov mednarodnih sil. Totalitarni režim Bašarja al Asada, ki odloča o življenju in smrti prebivalcev, če o tem ne odloči vojna, je na spisek »sovražnikov sistema« dodal tudi Fayyada. To se je zgodilo pred premiero njegovega dokumentarca On the Other Side, ki prikazuje življenje sirskega poeta, prebežnika na Češko. Policija je Fayyadu na letališču v Damasku čez glavo potegnila vrečo, ga strpala v vozilo in ga osem mesecev premetavala po podzemnih zaporih, kjer pripornike čakata le mučenje ali smrt.

Aktivist se je po begu iz domovine zatekel v Turčijo, kjer s sirskimi sodelavci za Sirce pripravlja radijski program Sout Raya. Dopisnike imajo tudi v Siriji, delujejo anonimno, skrivajo se, ne le pred sirskim režimom, temveč o svojem delu molčijo tudi pred turško oblastjo, ki je ena najbolj represivnih držav. Poleg resnice o dogajanju v domovini težijo k ohranjanju sirske kulture. In pripovedovanju zgodb, ki se ponujajo same, a za to potrebujejo pripovedovalce.

Svoje filme označujete z izrazom »fikcijski dokumentarci«. Zakaj?
Ta zgodba se začne v mojem otroštvu. Sirska obveščevalna služba je takrat začela slediti vsem, ki so se ukvarjali s pisanjem in bili znani kot ljubitelji knjig. Med njimi je bil tudi moj oče. Spomnim se, kako je na kup zbral vse svoje knjige in jih zažgal. To so bila velika dela Georga Orwella in ostalih političnih pisateljev, Čehova in Shakespeara. Celo knjige Agathe Christie so bile prepovedane. Agathe Christie, resno? Samo zato, ker v eni izmed svojih knjig omenja Damask in politično situacijo. Tako sem gledal obraz svojega očeta, medtem ko so gorele njegove knjige, ki jih je tako oboževal. Nisem vedel ali joka, ali pa je le utrujen. To je trenutek, ki se mi je kot žig vtisnil v spomin: kako me je potisnil v kokošnjak, kako se kokoši kokodakale okoli mene. Celo leto si moj oče tega dogodka ni mogel oprostiti. Da je zažgal nekaj, kar je tako ljubil, svoje knjige, in da je moral mene skriti pred policijo. Ker je vedel, da me lahko ubijejo. Obveščevalna služba je hodila naokoli in nad vsakogar dvignila orožje. A to je mojega očeta rešilo zapora, saj prepovedanih knjig niso našli. To je v meni prebudilo željo, da bi povedal te zgodbe. Odkril sem film in dokumentaristiko. Želel sem se boriti za resnico v moji in drugih državah. Nikoli ne bom verjel oblasti, ne avtoritarni ne demokratični. Oblast ljudi stalno goljufa, medtem pa sama dela, kar hoče. To je zame boj. Kot Sirec, kot filmski ustvarjalec, kot pisatelj in radijski novinar. To je moje delo. Zame je pripovedništvo in način, kako pripoveduješ, vse.

Dejali ste, da nimate zaupanja v oblast.
Če kot novinar zaupaš svoji vladi, potem ne boš nič drugega kot novinar oblasti. Ker ne boš pisal o napakah vlade, temveč jim boš zaupal. Prvo pravila novinarstva je, da si nad oblastjo in ne pod njo. Opazuješ jih. Veš, da bodo storili napake in teh napak ne boš podpiral.

Je to, da ste filmski ustvarjalec, dokumentarist, nekakšen podaljšek vas kot novinarja?
Ne bom rekel, da sem le novinar in dokumentarist. Zame je to enako. Novinarstvo potrebuješ kot sredstvo za pripovedovanje zgodb v dokumentarcu. Pri pisanju in snemanju za radio potrebuješ tehnike dokumentaristike. Ko pripoveduješ zgodbo, ne pripoveduješ splošne zgodbe, ampak specifično zgodbo. Splošno narediš posebno.

Kako torej prepletate dokumentiranje s pripovedovanjem?
Veliko je zgodb, ki jih ne moreš povedati le z dokumentiranjem. Potrebuješ fikcijo, da poveš zgodbo v celoti. Potrebuješ fikcijo, da poveš, kako si živel, ko si bil otrok. S pripovedovanjem poveš zgodbe, ki so ljudem najbližje. Pri svojem delu ne uporabljam igralcev, temveč običajne ljudi. Pustim, da kamera teče sama od sebe. Ne delam rekonstrukcij. Vedno se postavim v osebo, ki jo snemam. Obiščem kraj, kamor bo on stopil, se razgledam in skušam razumeti, si predstavljati, kaj bo on naredil. Nikoli pa mu ne bom narekoval, kaj mora narediti.

Ljudje smo zanje številke. Za sirijsko vlado, za slovensko, za dansko … Vse so enake.

V svojih dokumentarnih filmih velik pomen pripisujete glasbi. Sami ste ljubitelj klasične glasbe.
Da, v filmu On the Other side sem uporabil glasbo sina glavnega lika. Sin je bil igralec klavirja in nisem hotel uporabiti zunanje glasbe, temveč glasbo iz filma. V novem filmu je učinek glasbe drugačen. Tempo je hitrejši in predstavlja zvok bitja srca teh dveh otrok.

Ste svoj zadnji film Children in Iran, ki ga bomo ekskluzivno videli tudi na festivalu Naprej/Forward, posneli na enak način kot prejšnje?
Zadnji film je drugačen. Dvema otrokoma smo dali telefona s kamero, s katerima sta posnela svojo pot iz Sirije, preko Grčije na Švedsko. Ustvarjalca sta bila pravzaprav ona. Strinjala sta se z mano in razumela, kaj hočemo, da posnameta.

Odraščali ste v totalitarnem režimu, ki strogo omejuje medijsko svobodo. Od kod vam dojemanje novinarstva v njegovem pravem pomenu?
Naša vlada v Siriji, če ji lahko rečemo vlada, saj ta ne obstaja … Pravzaprav je smešno. Ti, kot prebivalec, boš vedno v opoziciji te »vlade«. Ker pobijajo ljudi. Pred očmi so ti pobili brate, sestre in prijatelje. Ker je »vladi« vseeno zate. Proti tebi so uporabili bombe in kemično orožje. Mene so zaprli dvakrat, samo zato, ker sem ustvarjal filme. Ničesar drugega. Ne znam uporabljati orožja. Ljubim kamero, ne puške. Ljubim diktafon, ne orožja. Skušam povedati zgodbe Sircev, ki to doživljamo. Vsak novinar bo v opoziciji, pa ne kot del stranke ali medijske organizacije. Tu gre za velik boj za neodvisno novinarstvo, za novinarje, ki jih ne usmerja uredniška politika, kot je na primer BBC. Kako nekdo, ki sedi v pisarni, ve, kaj je objektivno in subjektivno?

Verjamete v objektivnost?
Verjamem vanjo, ampak nič ni objektivno. Tudi v velikih medijskih hišah, kot je BBC, ima vse politično agendo. Urednik ti narekuje, kaj moraš pisati. To je stara šola novinarstva. A verjamem, da lahko dober novinar najde dobro zgodbo. In ko jo najde, je pri tem objektiven, saj pripoveduje zgodbo o človeku. Ko zaidemo v politične teme, tam ni objektivnosti, je vedno levo in desno. Ni sredine. Verjamem v nujnost objektivnosti, a verjamem tudi v dobro zgodbo. Lahko si uveljavljen, pa vseeno delaš usrane zgodbe.

Ljubim kamero, ne puške. Ljubim diktafon, ne orožja.

Septembra je svet videl fotografijo na obalo naplavljenega trupla triletnega sirskega dečka Ailana Kurdija. Mednarodna skupnost se je zdela šokirana, a čez nekaj dni se je vse poleglo. Očitno imajo tudi te šokantne vizualne podobe zelo omejen učinek.
Se strinjam, ljudje iščejo dramo. Če si pripovedovalec, te potrebujejo. Potrebujejo te, da jim poveš nekaj razburljivega, nekaj še bolj seksi. Kot Isis. Katero zgodbo boš povedal? Zgodbo Isisa ali Ailana? Nikomur ne bo mar za Ailana. Hočejo zgodbe o Isisu, islamskih spopadih, orožju, sekanju glav, uničevanju novih kultur … Koliko ljudi pozna Isis in koliko pozna Ailana? Na stotine je takih otrok, kot je Ailan. Vsakodnevno umirajo pod rokami sirijskega režima in Isisa.

Zakaj ne reagiramo?
Ker nam ne pomeni ničesar. Nekoga vidiš, kako pade in vas kot novinarje zanima, a ljudi ne. Potrebujemo še veliko časa, da se spremenimo, da začnemo deliti svoja čustva in bolečino z ostalimi. Vlada bi morala razumeti, da mora pomagati ljudem. Da jih nauči in izobrazi o tem, ne pa, da jim ukazuje, kaj smejo početi in kam ne smejo iti. Ljudje smo zanje številke. Za sirijsko vlado, za slovensko, za dansko … Vse so enake. V potnem listu imaš številko in poznajo te pod to številko, ne pod imenom in priimkom. Problem je, kako smo dojeti kot ljudje, kako nas dojemajo vlade. Novinarji bi morali biti tu povezava; pokazati vladi, da jo imajo na očeh in pomagati ljudem.

Oktobra je turška vlada iz ene izmed opozicijskih medijskih hiš dobesedno na cesto vrgla novinarje. To je bil eden od najbolj odmevnih ostrih ukrepov zoper medijsko svobodo v Turčiji. Vaš radio Sout Raya deluje v Istanbulu.
Dva moja prijatelja sta umrla pod rokami Isisa v Turčiji. Naš radio deluje prikrito, vladi nismo povedali, kaj delamo. Sam sem novinar, a je za ostale Sirce drugače. Nič nimajo proti turškemu predsedniku Erdoganu. Utrujeni so od vojne, veliko njihovih sorodnikov je bilo ubitih in ni jim mar za nič drugega. Sam pa jim ne bom povzročal težav. Ker če kot Sirec narediš nekaj, kar ni po godu turški oblasti ali Isisu, to vpliva na celotno sirsko skupnost v Turčiji. Ko kot novinar delaš zgodbo, imaš etično odgovornost. Če naredim zgodbo o Isisu, bo moja družina v Siriji v nevarnosti. V glavi moraš imeti stalen pogovor o etiki. V sebi o ljudeh, s katerimi si si blizu in o skupnosti. Zgodba s ponarejenimi potnimi listi je škodovala celotni sirijski skupnosti. Strah me postane vsakič, ko nekdo pogleda moj potni list. Vidi, da je sirski, kakšen pogled mi bo namenil?

Torej tudi v Istanbulu nimate občutka, da ste varni za zmeraj?
Noben novinar se ni nikoli počutil varnega v Istanbulu. Novinarji hočejo narediti zgodbo, a ni poti do zgodbe, na kateri njihovo življenje ne bi bilo ogroženo. In ne gre le za splošno politično situacijo v Turčiji, tu je še Isis. Novinarstvo se tam sooča z ogromno preprekami. Ničesar ne bom naredil, če bi ljudi s tem izpostavil nevarnosti.

So vas v Turčiji zaščitili?
Ne, ničesar niso naredili. Tako kot ogromno drugih Sircev sem pač zbežal tja. Politična situacija med turškim in sirskim predsednikom je zapletena. Pred leti sta bila tesna prijatelja, o čemer priča veliko fotografij. A to se je očitno spremenilo. Ampak turška vlada nam ni ponudila nikakršne zaščite, vse kar je nam, prebeglim iz Sirije, dala, je prostor za delo, seveda ne v njihovih medijih. Gre po principu: lahko uporabljaš ta prostor, ampak jim moraš za to plačevati; rento, davke in vse mogoče. Plačujemo kot vsi drugi turški prebivalci, a vedno več in več, in za vedno nove stvari.

Prvo pravilo novinarstva je, da si nad oblastjo, ne pod njo.

Ste razmišljali, da bi šli naprej do Evrope, mogoče kam, kjer je bolj varno?
Turčijo smo izbrali, ker je zelo blizu Sirije, v Jordaniji je še huje, politika vlade je še bolj restriktivna kot v Turčiji. Podobno je v Libanonu. Če te tam ujamejo, te vrnejo v Sirijo. Turčija je bila v trenutku bega edina možna izbira. Nikjer pa ni vse samo dobro, tudi v evropskih državah ne. Ne moreš najti primernega prostora, da bi delal, kar bi si želel. Če govorimo o svobodi … Verjamem, da v Turčiji ni svobode izražanja.

Prav nikjer?
Nikjer. Če se kot novinar recimo odločiš, da boš pisal o Isisu, boš takoj zatožen in pod nadzorom. Celo življenje se te bo držala ta nalepka. Ni lahko reči, da živimo v popolni svobodi izražanja, ko pa niti približno ni tako. Že dolgo se stanje slabša. Mislim, da smo pri svobodi izražanja naredili veliko, veliko korakov nazaj in čutim, da novinarjev ne čaka nič dobrega.

Študirali ste v Parizu. Kaj čutite po terorističnem napadu v Parizu?
Težko je, ker poznam to mesto, po drugi strani pa čutim, da ni prav, ker vsaka oseba, ubita v Parizu, nosi zgodbo, v Siriji pa je ogromno ljudi ubitih vsak dan, a njihovih zgodb ni v medijih, nobenih.

Nimajo imen.
Nimajo. Ker je tam prekleta vojna. Medijem ni mar za svobodo. Evropskim vladam ni mar za ljudi, a Evropejce zanima, kaj se dogaja v Siriji. Šele zdaj, po toliko letih.

Nekateri mediji širijo informacije, da so ti teroristi prišli v Evropo tako, da so se pomešali med begunce iz Sirije. Mislite, da se bo s tem situacija za begunce, prebegle v Evropo, še poslabšala?
Položaj beguncev v Evropi je res porazen, kar mediji na veliko izkoriščajo. Novinarji ne znajo ravnati s prebeglimi begunci in migranti. To so šibki ljudje, ampak novinarji velikokrat hočejo samo zgodbo, briga jih za ljudi: »Gleeejte, tukaj so, tukaj jih imamo, begunce, toliko in toliko jih je …« Strašljivo.

Novinarji velikokrat hočejo samo zgodbo, briga jih za šibke ljudi: »Gleeejte, tukaj so, tukaj jih imamo, begunce, toliko in toliko beguncev …« Strašljivo.

Mislite, da lahko pomagamo beguncem, ki bodo živeli tu, v evropskem prostoru, z nami, da premagajo to vojno travmo?
Mislim, da si lahko sami pomagajo, a le, če se bodo v Evropi počutili sprejete, res zaželene. To bi se lahko zgodilo, če bi evropska skupnost imela iskren namen pomagati beguncem, a zdi se, da gre zgolj za preigravanje in namišljeno pomoč. Veliki problemi prihajajo. V Nemčiji delajo dobro, lepo delo. Ta zgodovina, ki jo Nemci pišejo sedaj, bo izbrisala preteklost njihove dežele. Tako se bodo zgodovine Nemčije spominjale prihodnje generacije.

Torej verjamete v Nemčijo?
Verjamem, čeprav stoji za njenimi potezami ekonomska politika. A ljudje se bodo strinjali, četudi jih bo Nemčija želela izkoristiti za delovno silo, ker želijo preživeti.

Mislite, da begunci vedo, kaj jih čaka v Evropi? Ali pričakujejo nekakšno obljubljeno deželo?
Dejansko mislijo, da je Evropa raj. In dejansko za njih tudi je, ker tukaj ni vojne in ubijanja na dnevnem sporedu. Za njih raj pomeni nekaj drugega, ne sanjajo, da bodo prišli v Evropo in jim bodo Evropejci ponudili hiše, avtomobile, denar. Morda kdo izmed njih razmišlja tako, a za večino raj pomeni varen pristan, čeprav ga dobijo na ulici. Ti ljudje so izgubili svoje domove v Siriji in Afganistanu, in so že živeli na ulicah. A na teh padajo bombe, mimo hodi Isis in Alkaida. Ulica v Nemčiji je še vedno boljša.

Verjamete, da se boste lahko kdaj vrnili v Sirijo?
Veliko Sircev si bo v Evropi na novo ustvarilo življenje, kot so si ga Evropejci med svetovnima vojnama v Ameriki. Veliko bodo pripomogli k ekonomiji in gospodarski moči posameznih evropskih dežel. Oče Steva Jobsa je na primer migriral iz Sirije v Ameriko … Ljudje niso prišli v Evropo z namenom, da bi tukaj samo spali, želijo delati.

Ti ljudje so izgubili svoje domove v Siriji in Afganistanu, in so že živeli na ulicah. A na teh padajo bombe, mimo hodi Isis in Alkaida. Ulica v Nemčiji je še vedno boljša.

Menite, da se ta vojna lahko kdaj konča?
Ne verjamem v rešitev v kratkem času. Rešitev zagotovo je, a se ne bo pokazala v letu, dveh ali treh. Tudi če se mednarodne sile jutri odločijo, da bodo končale vojno v Siriji, bo potrebnih več let, da se ta zares konča. V Siriji se trenutno dogajajo grozne stvari.

Bašar al Asad je študiral v Veliki Britaniji. Kim Džong Un, severnokorejski voditelj, je študiral v Švici. Oba sta v svojih deželah med največjimi tirani sodobnega časa. Kako je to mogoče, čeprav sta se šolala na Zahodu, v (vsaj uradno) demokracijah; je ta tradicija res tako močna?
Ne, samo izobraževanje v Evropi ne bo spremenilo miselnosti ljudi, če je nekaj v človeku samem. Tudi če bi takšen človek, ki stremi k moči in oblasti, in ju ne zna nadzorovati, odraščal v demokratičnem sistemu, bi ob primerni priložnosti ta vzgib, težnja prišla na plano.

Je podobno s teroristi? Prejšnji teden v Parizu so napadli Belgijci, rojeni v Evropi, a so se vseeno pridružili Isisu.
Da, ni le to, kako in kje odraščaš, ali kakšno izobrazbo si pridobil. V vsakem človeku je nekaj slabega in nekaj dobrega. Sam izbere, kaj bo spustil na plan. Če pogledamo al Asada, on ni nič drugega kot običajen kriminalec. Nič od tega, kar se je drugod po svetu naučil, ni spremenilo tega v njem. Imel je izbiro, kot jo imamo vsi, da bi bil dober človek. Odločil se je biti slab, odločil se je ubijati, biti ubijalec. Sam nase ne gleda kot na ubijalca, tako gleda na druge Sirce, svoje podložnike. Zanj sem kriminalec jaz in po njegovem moram jaz umreti, ker jaz ravnam napačno; da podpiram teroriste.