Imeti prižgan radio ni več prioriteta mladih

Nik Goodman je sproščen in artikuliran, odgovore podaja v kratkih povedih, kot dolgoletnemu radijcu pristoji. Priznan medijski svetovalec, ki je sooblikoval programe velikih radijskih postaj, kot sta Capital FM in BBC, ima zares rad zvok – najsibo glasba ali govor. Fascinira ga tesen odnos, ki ga le preko zvočnikov z ljudmi splete radio.

Prav zato, ker ima le zvok, je radio že od nekdaj poslušalcem želel čim bolj pomagati pri vizualizaciji svojih vsebin. V 21. stoletju pa je ta slepi medij povsem spregledal. Samo zvok, ki je še vedno pomemben, ni dovolj. Predvsem mladi poslušalci potrebujejo več – interakcijo, hitro in kratko pritegnitev preko kanalov, ki so jim blizu – preko spleta in družbenih omrežij.

Kaj vas je pripeljalo na slepi medij?

Vedno sem rad poslušal radio, že kot mlad fant sem bil goreč radijski navdušenec. Ko sem bil star približno 15 let, se je na radiu v Liverpoolu, kjer sem odraščal, začel nov sobotni jutranji program. DJ je igral krasno glasbo, high energy, club in house glasbo, ki je nisi slišal na drugih postajah. Neko soboto je v eter dejal, da telefoni zvonijo kot nori, vendar nimajo nikogar, ki bi jih dvigoval. Pa sem pomislil, da je to moja priložnost. Skočil sem na avtobus proti centru Liverpoola in potrkal na njihova vrata. To je bila moja prva služba na radiu – dvigovanje telefonov in kuhanje kave. Tako sem prišel na radio in del njega sem še danes.

V teh letih ste videli njegovo sedanjost in preteklost. Kaj je potencial radia danes?

Možnost, da pritisnemo na gumb in lahko to, kar se dogaja v studiu, predvajamo na napravah poslušalcev v slikah. Takšen je denimo facebook live. To se mi zdi fantastično in očarljivo. Drugo področje pa je že nekaj časa tu, ampak šele postaja prepoznano – (avdio) vsebina na zahtevo. Personalizirana vsebina je prihodnost.

Poslušalci radi spoznajo voditelje, da glasovom dodajo obraze.

Voditelje radi spoznajo, ker ima radio zelo oseben odnos z občinstvom. Poslušalci radiu zaupajo. Če imate radio v spalnici, nekoga vanjo spustite – ne vem za druge, ampak jaz ne pustim ravno vsakogar v svojo spalnico. Ali pa v avtomobilu – ko se vozite, ste tam le vi in radijski voditelj. Zato imajo ljudje občutek, da voditelje poznajo, da so prijatelji. Vedo nekaj o njihovem življenju – o ženi, otrocih, domačih živalih, počitnicah.

Kaj je tisto, po čemer morajo poslušalci radio prepoznati takoj, ko ga prižgejo? So to jingli? Voditelji? Morda glasba?

Vse to. Vsaka radijska postaja je znamka in kot taka mora biti dosledna. Če greste v McDonald’s, veste, da boste dobili dober burger, krompirček in gazirano pijačo ali milkshake. In ko prižgete radio, morate začutiti, da je glasba prava za ciljno občinstvo, da je voditelj prava oseba, da se jingli in produkcija skladajo z zvokom postaje. Vsaka znamka mora biti dosledna, tudi radijska postaja. Da se vedno, ko prižgemo radio, zgodi nekaj, česar smo vajeni in kar pričakujemo.

Nekateri radio povezujejo zgolj z vožnjo v avtomobilu, kjer doseže tudi največ mladih. Bi rekli, da lahko ponudi več?

Najbolj štejeta vsebina in osebnost moderatorja. Težko je postajam, ki merijo na mlajše poslušalce, saj ne vedo, ali jih ti poslušajo v ključnih terminih. Imeti prižgan radio ni vedno prioriteta mladih. Preverjali bodo družbena omrežja, Spotify in podobno. Zato je predvsem pomembno, da mlade povežemo z radiem. Ne bodo denimo poslušali postaje, bodo pa na facebooku videli izsek iz programa radia in si ga mogoče ogledali. Če jim bo všeč, bodo naslednjič poslušali radio. Zato morajo postaje nujno uporabiti druge medije, sploh družbena omrežja.

Podobno stališče ste izpostavili tudi na festivalu. Da radio nima več monopola, saj ga ne potrebujemo več, da slišimo najljubše pesmi, izvemo hitre informacije. Pa vendar ostaja. Kako dolgo še?

Veliko je že bilo napovedi smrti medijev. Da bo gledališče umrlo zaradi kina, kino zaradi dvd-jev in tako naprej. Radio se je skozi čas prikazal kot zelo odporen, ni pa poseben v smislu, da bi vedno imel zagotovljen prostor. Radijske postaje morajo garati, da si to mesto zagotavljajo. Zadnja leta se, sploh pri mlajših občinstvih, soočajo z izzivi. Morajo se jim posvečati, če si želijo zagotoviti njihovo pozornost.

Večina mladih pri nas posluša komercialne radie. V Veliki Britaniji pa veliko poslušanost med mlajšimi beleži BBC Radio 1, postaja javnega servisa, ki cilja na mlade poslušalce. Kako javnemu servisu to uspeva?

BBC veliko časa, energije in denarja namenja oblikovanju dobre vsebine, zaposluje pa tudi osebnosti z izrazitim značajem. V vsaki državi imajo javni servisi omejena denarna sredstva. Ključne so odločitve. Če bi Val 202 želel več poslušalcev, starih do 30 let, bi se lahko odločil za to, zaposlil prave ljudi in ustvarjal vsebino za to skupino. To je strateška odločitev. Ni pa enostavno imeti mladih za ciljno občinstvo. BBC Radio 1 je pod pritiskom, saj kljub 10 milijonom poslušalcev na dan, kar zveni veliko, njihovo število upada. Imajo pa milijone ogledov na youtubu, milijone prijateljev na facebooku. Tudi to je pomembno.

Youtube ponuja zastonj glasbo po lastnih željah, kjerkoli, kadarkoli. Bi rekli, da je konkurenca ali partner radijskih postaj?

Ne smemo v vsem videti grožnje, saj lahko spregledamo možnost sodelovanja. BBC Radio 1 se je sestal z youtubom in našli so skupne interese. Mladi bodo v vsakem primeru veliko časa preživeli na tovrstnih omrežjih. Radii si ne smejo zatiskati oči ali se bati, da jim bo Spotify prevzel poslušalce. Naj se raje sestanejo z njimi, vidijo, kako delujejo, poiščejo način za sodelovanje, skupne interese.

Na predavanju ste izpostavili, da ima radio pomembno vlogo v demokraciji in svobodi informacij.

Radio ima posebno mesto v odnosu s poslušalcem, saj mu ta zaupa. Zato ima radio pomembno vlogo predstavnika pravičnega in uravnovešenega pogleda. Kar je lahko za težko za novinarje, saj morajo poročati tudi o stvareh, s katerimi se ne strinjajo nujno. Vendar je to hkrati bistvo novinarstva – predstavljati resnico, biti iskren in pustiti poslušalcu, da si ustvari mnenje. V tisku je drugače, tam je prostor za kolumniste, ki zavzamejo stališče, prav tako so številni tiskani mediji nagnjeni ali v levo ali v desno. Radio pa je drugačen. Sploh radijske novice morajo biti točne, iskrene in nepristranske.

Sodobni radio se sicer ravna po načelu »več glasbe, manj govora«. Je govor na radiu res tako moreč?

Pravzaprav je to za nekatere radie napačna strategija. Razlika med platformami, ki omogočajo poslušanje glasbe, kot je Spotify, in radii, je prav v govoru. V tistem, kar je med pesmimi. To ne pomeni, da ne smeš predvajati več glasbe. Moraš pa več časa in energije nameniti tistemu, kar je med skladbami. Ja, nekatere postaje vrtijo veliko glasbe čez dan in je to prav, ampak kakšna vsebina bo vmes, kdaj jo povečati in zmanjšati? Prava količina je odvisna radijske postaje. Ne bi se povsem strinjal, da je več glasbe in manj govora pravi odgovor.

Na tak način se verjetno tudi izgublja intima, o kateri sva govorila prej.

Tako je. Na Spotifyju si lahko izberem samo glasbo, ki mi je res všeč. Radio mi tega ne more ponuditi. Zato se ne sme truditi tega posnemati. Mora biti nekako drugačen.

Pred nekaj meseci so bile za radijske postaje v Sloveniji uvedene kvote, ki določajo količino predvajanja slovenske glasbe. Komercialni radii morajo tako vrteti vsaj 20 % slovenske glasbe, javni vsaj 40 %. Od tega mora biti 25 % slovenske glasbe mlajše od dveh let.

To je norost.

Veliko je bilo kritik. Je to poseganje v podobo radia?

Politika radijskim postajam ne bi smela narekovati, kaj naj predvajajo. Radijske postaje, tudi javni servisi, morajo predvajati glasbo, ki jo občinstvo želi. Prav tako to zagotovljeno mesto na radijskih postajah ne motivira lokalnih pevcev in piscev. Konkurenca zviša kakovost produkta. Če je edini pogoj za pojavljanje na radiu to, da poješ v slovenščini, ali da je bila skladba posneta v studiu nekaj ulic naprej, ne izboljša kreativnega procesa, temveč ga poslabša in v domači glasbeni industriji sproži lenobo. Mislim, da so kvote napaka. Vlada se ne bi smela vmešavati v glasbo na radiu. To je, kot da bi v galeriji morali izobesiti določeno kvoto del slovenskih slikarjev. Politika bi se morala vprašati, ali so kvote res najboljši način spodbude domače glasbe. Ker niso. Investicija vanjo je. Izobraževanje dobrih producentov, piscev, skladateljev, glasbenikov. Tako bodo radijske postaje rade predvajale tvojo glasbo.

Če se še vrneva na vaše področje, na radijski program. Nas so učili, da sta najpomembnejša jutranji program in program v času, ko se ljudje vračajo iz služb. Se strinjate s tem?

Radii večine evropskih tržišč imajo zjutraj in popoldne vrhunec poslušanosti. Jutranji program je še pomembnejši in je bil od nekdaj popularen. Ko se ljudje zbudijo, se pripravljajo za odhod v službo ali šolo, imajo radi zvočno kuliso. To je lahko glasba, ki jim dvigne razpoloženje, lahko so novice, da dobijo sveže informacije, izvedo, kaj se dogaja v svetu in ali je svet tisti dan dobro. Ko se peljejo v službo, jih nekdo zabava. Življenje je včasih težko in potrebuješ malo humorja, da ti pomaga skozi jutro. Popoldne pa je zrcalna podoba tega – da te nekdo razvedri na poti domov po napornem dnevu, da se informiraš o novicah tistega dne.

Pa nočni program, je podcenjen? Redko govorimo o njem.

Zelo imam rad nočni program, sam sem ga vodil mnoga leta. Tam je popolnoma novo obzorje intime med radiem in poslušalci, ki ga dnevni program ne omogoča. Velikokrat vidim, da na postajah le vklopijo avtomatsko predvajanje. Pogosto predlagam nočni program – govor, dober šov, nekaj glasbe. Odprimo teme, spodbudimo ljudi k razmisleku in debati. Veliko postaj bi lahko začelo tako, da zmagajo v nočnem času. In če bodo edini, bo lažje.

Zanimivo pa je, da so na televiziji, sploh ameriški, nočni programi zelo priljubljeni.

Res so. Imamo novo generacijo nočnih voditeljev, kot sta Jimmy Fallon in James Corden. Ti šovi imajo povsem nova občinstva zaradi družbenih omrežij. Več ljudi gleda Carpool Karaoke z Jamesom Cordnom kot pa njegovo oddajo. Pomen so dobili izseki oddaj, ki so objavljeni na spletu – tudi zato, ker so oddaje na sporedu pozno. So pa odlične. Veliko idej je izposojenih od radijskih oddaj, s čimer ni nič narobe. Rad jih gledam, na zahtevo, na youtubu (smeh).