In memoriam: Vlado Šlamberger 1933–2011

Vlado Šlamberger, tako se je podpisoval pod večino svojih prispevkov (sicer pa tudi Vladimir Schlamberger, Božo Blatnogornik in Božo Blatnogorski), ki je 8. marca zakoračil v 79. leto, je po dolgih boleznih izgubil zadnji boj. Včeraj zjutraj je umrl na Golniku.

Umrl je novinar, ki je mnogim pojasnjeval: »Novinar si ali pa nisi!« In res se je temu poklicu predajal z vsem srcem od trenutka, ko je jeseni 1954 v Ljudski pravici – Borbi objavil svoj prvi članek, o inženirju Stanku Bloudku. V novinarstvu je počel prav vse in tudi časopisov, za katere je pisal, je zamenjal kar nekaj. Pisal je o marsičem, a vedno je ostal zvest športnemu žurnalizmu. A z leti ga je vedno bolj mikala notranja politika, tako v nekdanji Jugoslaviji kot tudi pozneje v samostojni Sloveniji. Ko sta se združila Slovenski poročevalec in Ljudska pravica, je ostal na desnem bregu Ljubljanice, pri Dnevniku, leta 1973 pa sta ga takratni glavni urednik Dela Mitja Gorjup in njegov namestnik Miro Poč spravila na »levi breg« in tu je ostal vse do upokojitve leta 1991. Na Delu je bil najprej nočni urednik, potem urednik slovenskega dopisništva, ljubljanske redakcije in kronike hkrati ter urednik notranjepolitične redakcije, Sobotne priloge, mnenjske strani … Bil je tudi pomočnik glavnega urednika Dela, po upokojitvi pa ga je poklicna pot odnesla za honorarnega sodelavca na Slovenca, STA, Republiko, GV. Povsod je potrjeval svojo zavezanost poklicu in neizmerno obrtniško spretnost.

Leta 1993 se je »Šlambi« spet vrnil na Delo, pomagal »šefom« z vsakdanjimi pregledi tiska in idejami, o čem bi moralo Delo prvo pisati, hkrati pa je začel pisati Tedenska ogledala. Svoje zadnje je 7. junija 2010 sklenil: »Cenjeni zvesti bralke in bralci, po 17 letih je pred vami moje zadnje Tedensko ogledalo (prvo je izšlo 11. decembra 1993) … Ker so spremembe del časa, ki ga živimo, je to moje slovo po 36 letih na Delu in 56 letih v novinarstvu (Ljudska pravica, Ljubljanski in Nedeljski dnevnik, Delo). Svet zdaj sloni na srednjem rodu, ki ima svojo moč in svoj prav. Legende odhajamo pokončno.«

Objavljeno v Delu. Napisal Uroš Šoštarič.