Izredne okoliščine ustvarjajo izredne ljudi

Štiri fascinantne osebe s področja vojnega poročevalstva so soočile svoja mnenja. Opozorile so na povezave gospodarske krize in poročanje novinarjev ter navdušili s svojo osebnostjo.

Umar Cheema, preiskovalni novinar pakistanskega časopisa The News, pravi, da vojna v Pakistanu traja že dobro desetletje. Za novinarje so razmere nevarne, saj so lahko ubiti zaradi svojega poročanja ali neporočanja. Če ne s strani varnostnih, pa s strani izvršilnih sil. »Izredne okoliščine ustvarjajo izredne ljudi,« meni Umar. Razmere pa se seveda spreminjajo glede na področja države. Je eden tistih pakistanskih novinarjev, ki odprto govorijo o trenutnih razmerah v državi. Ker se razmere nenehno spreminjajo, si tudi novinarji vedno bolj upajo spregovoriti in obveščati javnost. Zanimivo je, da imajo tudi veliko ženskih novinark, te pa večinoma zanimajo elektronski mediji. Zaradi glamurja, pojavljanja na televiziji in popustov v trgovinah, ki jih zaradi tega dobijo.

Cheema poroča o korupciji, politiki, državni varnosti in številnih preiskovalnih agencijah, zaradi tega se je večkrat znašel v težavah, a »ko si vojni poročevalec, dopisnik, veš, da tvegaš svojo glavo. Vse je odvisno od tebe. Ničesar ne dosežeš, če ne tvegaš, tveganje je bistvo. Ne smeš pa pozabiti, da sta dom in dogajanje na terenu dva popolnoma različna svetova,” pravi.

Karmen W. Švegl, dopisnica za RTV Slovenija iz Bližnjega Vzhoda, ki zadnje desetletje redno poroča s kriznih žarišč. Vse od Libanona, Afganistana, pa do Egipta. Z nastopom finančne krize po mnenju Šveglove položaj poročanja ni slabši, je pa definitivno drugačen. V Libiji je videla veliko mladih poročevalcev, neodvisnih novinarjev, ki so s trudom dosegli, da so lahko na žariščih in pišejo zgodbe. Veliko jih je spalo na nogometnem igrišču, se vozilo z uporniki do mesta, zato je prepričana, da poročanje ni nič manj aktualno in natančno. Glede plačevanja poročevalcem iz žarišč pa ni problem samo v Sloveniji, enake težave imajo tudi v Grčiji, Španiji in drugod. Prav tako se spreminja tudi tehnologija, spremembe se dogajajo na vseh področjih. Kot ženska, pravi, ji je na kriznih območjih v večini primerov še lažje kot moškim, saj so ji informacije bolj dostopne, lokalni prebivalci pa jo jemljejo za manj »škodljivo«. Pomanjkljivost pa vidi v svoji fizični pripravljenosti.

»Kot novinar veš, da lahko kraj napadov zapustiš, kadar želiš, lokalni prebivalci pa tega ne morejo. Zato hočem vedno ostati do konca,« je odločna Šveglova.

Boštjan Videmšek, novinar časnika Delo ter dolgoletni poročevalec s kriznih žarišč in avtor knjige Vojna terorja, ki je pred kratkim izšla.

Po njegovem mnenju je v novinarstvu v zadnjih petih letih prišlo do velikih sprememb. Predvsem vojno poročevalstvo se ukvarja s podobnimi težavami kot industrijske panoge. To še posebej velja za Pakistan, Irak in Afganistan, kjer novinarji delajo za medijske korporacije ter zaslužijo nekaj sto dolarjev na mesec. Ti novinarji niso zavarovani, nimajo podpore medijev, za katere pišejo, in številni od njih so bili poškodovani ali ubiti. Njihove družine ob tem niso prejele nikakršne podpore. Verjame, da to ni rezultat gospodarske krize, ampak da to odgovarja urednikom in lastnikom medijev. Večja podjetja izkoriščajo lokalne, premalo plačane in premalo spoštovane ljudi, da opravijo delo, ki bi moralo biti narejeno s strani pravih poročevalcev.

»Ko si na vojnem žarišču, zgodb ne jemlješ osebno. To je tvoje delo in kot tako ga jemlješ. Čustveno se ne vpletaš,« pravi Videmšek in dodaja, da bi se »vojnemu poročevalstvu odrekel le, če bi dobil otroka. Tega pa ne načrtujem.«

Gunnar Willum je poročen s Karmen W. Švegl. Snema njeno poročanje za RTV Slovenija, poleg tega pa je dopisnik danskega dnevnika Jyllands-Posten. Poročal je iz vojn v Iraku, Libiji, Libanonu in Afganistanu. Tudi poročanje z vstaj na Srednjem Vzhodu in arabskem svetu mu ni tuje.

O spremembah v zadnjih letih se ne strinja z Videmškom, saj meni, da se lokalne ljudi za pridobivanje informacije uporablja, ker imajo ti zveze in o dogajanju boljše znanje. Ti ljudje drugače razumejo razmere in čutijo tamkajšnjo kulturo. Takšni ljudje so prihodnost novinarstva. Dodaja še, da se mu zdi prav, »da ne poročajo samo beli ljudje iz Oxforda, kot je bilo to v navadi včasih.«