Janez Čuček – svetovljan, novinar, prijatelj

Pred mesecem sva klepetala sredi Ljubljane. O tem in onem, zmeraj tudi malo o televiziji, pa o njegovem Dnevniku, ki mu je pripadal z dušo in srcem, tudi o mojem Delu in drugih medijih, ki se spreminjajo kot vse drugo na tem svetu… Zmenila sva se, da gremo na pomlad spet enkrat v Šentjakob, malo posedet, malo pokramljat.

Janeza Čučka, ki se ga vesoljna Slovenija spominja kot televizijska voditelja, pa je bil še veliko drugega, sem spoznal daleč od televizije in ljubljanskega središča. Pred pol stoletja sva se srečala v Peruju, v Limi je bila ena izmed mnogih konferenc neuvrščenih, pa so oba, njega Dnevnik, mene RTV Ljubljana, porabili še za pokrivanje tiste ministrske konference. Oba sva potovala po Latinski Ameriki, on je bil tiste čase prvi med našimi novinarji, ki je pisal o slovenski povojni migraciji v Argentini, mene so za skoraj pol leta poslali snemat dokumentarce, reportaže o Latinski Ameriki. Bili so čisto drugi in drugačni časi.

Že nekaj dni po prvem srečanju sva z Janezom doživela za oba prvi državni udar po latinskoameriško. Bil je ravno toliko starejši, nabral si je že izkušnje, ki so mu pomagale na take malo zagonetne trenutke gledati že malo z razdalje. Takrat je že pisal knjige, v Dnevniku se je že proslavil z reportažami in članki, spoštovali smo ga kot izkušenega kolega, ki se je – kdo ve kdaj in kdo ve kod – navzel nečesa malo gosposkega, znal se je prijazno približati sogovorniku in hkrati ohraniti primerno distanco.

Tudi pred dnevi, ko sva se zadnjikrat pogovarjala, sem mi je zdel prav tak kot pred pol stoletja v Limi. Takrat sva ravno toliko zbližala, da sva potem sodelovala vsa leta. Bil je imeniten urednik zunanjepolitične redakcija pri Dnevniku, dovolj spreten je bil, da me je pregovoril pisati zanj članke in podlistke, zame si je izmislil ime, ki si ga je po desetletjih spomnil samo še on. Dnevnik ni imel dopisnikov na tujem, meni pa iz Srednje Amerike in Karibov ni bilo težko kaj napisati za Janeza. Pozneje, čez nekaj let, me je prepričal, da sem se za televizijo lotil dokumentarcev, ko sem delal za Tanjug.

Malo pozneje sem si jaz zanj izmislil ime, s katerim se je Janez podpisoval v pasji reviji, pisal je prijetne zgodbe, kakšno karikaturo zraven je občasno prispeval Andrej Novak. Zlasti ljubiteljice psov pa so do neskončnosti verjele njegovim napovedim prihodnosti, zapisanih v pasjem horoskopu.

Janeza se nikakor nočem spominjati kot legende, čeprav je seveda že v svojih srednjih letih postal legenda slovenskega novinarstva. K temu je prispeval njegov prestop na televizijo, potem še nastopi v TV dnevniku, njegov prijazni pozdrav na koncu vsake oddaje. Tudi vsa leta pred kamerami pa je ostal zvest svojemu časniku Dnevnik, njegove zgodbe iz zaodrja televizijske hiše postajajo pravšnji primer ravno prav firbčnega in hkrati ravno prav spoštljivega pisanja o stvareh, ki širše bralstvo zanimajo, pa nikoli ne vsega izvedo tistega, kar hočejo, pa v tovrstne kronike pravzaprav ne sodi. Janez je imel za take stvari pravo mero.

Na televiziji, kakor sem se po ducatu let vrnil iz Latinske Amerike, mi je Janez  včasih kar mimogrede, včasih ob pogovoru pri kavi na Kolodvorski ponudil toliko koristnih nasvetov, da o čem podobnem dandanes mlajši kolegi komaj lahko sanjajo. Kot urednik je znal poskrbeti za dobro počutje sodelavcev. Najbrž ne bom nikoli pozabil, kako je iz svojega žepa založil denar za pot ekipe v Berlin, ko je padal berlinski zid, vse se je dogajalo prehitro, da bi se znala prav zganiti hišna birokracija.

Ko nas je v četrtek dohitela novica o njegovem slovesu, smo bili pretreseni. Šele takrat smo se najbrž zavedeli, da je bil Janez Čuček en sam. Takih ni več, tudi delajo jih ne, smo se poskušali čisto malo razvedriti, ko smo bili najbolj pretreseni.

Pa še nekaj lahko zaupam ob temle slovesu od prijatelja Janeza: nihče na radioteleviziji, na Dnevniku ali Delu ne bo znal več pripravljati tako dobrih družabnih srečanj, kakor jih je vsako leto pričaral Janez Čuček! Ob vsaki priliki si je znal izmisliti najboljši način na svetu, da smo se imel fajn. Pogrešali ga bomo Janeza Čučka, že zdaj ga pogrešamo!