Kdo še potrebuje lokalne dopisnike?

O tem, ali potrebujemo lokalne novinarje, so govorili Jure Lesjak, Vesna Marinko, Nejc Ašič in Alenka Tomašič, ki vsak na svoj način prispevajo k skupnosti v svojem kraju. V pogovoru je bilo več kot očitno, da so lokalni in regionalni novinarji ključnega pomena in da njihovo ukinjanje v nobenem primeru ni dobro. Kvalitetne dopisnike, ki bi natančno raziskali zgodbe našega kraja, potrebujemo vsi.

“Težko je pokrivati tako raznoliko sceno, kot je slovenska”

“Lokalni novinar čuti utrip kraja, v katerem živi in deluje. Pozna govorice in način življenja ljudi. Zato lahko predstavi jasno sliko realnosti,” pravi Zasavec Nejc Ašič, ustanovitelj in vodja festivala Slovenska nota. Pravi, da je njegov projekt redno prisoten v lokalnih medijih, a do večjih, nacionalnih se še ni uspel prebiti.

“O Zasavju se sicer redno poroča v zvezi s prometnimi nesrečami, vremenskimi ujmami ter športniki, od tam sta denimo Primož Roglič kot Peter Kavzer. Politike in resnejših zgodb žal nihče ne pokriva,” dodaja Ašič. Verjame, da je naloga večjih nacionalnih medijev pokriti dogajanje po vsej državi, čas in prostor pa sta omejena.

“Mediji pogosto popačeno predstavljajo Belo krajino”

Svetovalka v razvojno informacijskem centru Bela krajina Alenka Tomašič poudarja, da se žal v nacionalnih medijih Belo krajino predstavlja le kot prostor, prenasičen z migranti in ki ga obdaja bodeča žica vzdolž Kolpe. Tako se popačeno predstavlja regijo in njene prebivalce.

“Lokalni dogodki so sicer zelo dobro pokriti s strani lokalnih medijev, primanjkuje pa kvalitetnega, preiskovalnega novinarstva, ki bi obravnaval ozadje zgodb,” pravi Tomašičeva, ki dodaja, da so lokalni dopisniki ključni.

“Za določene dogodke, ki jih organizira naš informacijski center, imajo sicer nacionalni mediji posluh,” pravi, a pravo zgodbo lahko ponudi le lokalni dopisnik, ki najbolje pozna kraj, v katerem deluje.

“Ni dovolj poglobljenega novinarstva in analiz”

Jure Lesjak iz Črne na Koroškem deluje v nevladni organizaciji Korociv in pravi, da medijska pokritost Koroške sicer ni tako pomanjkljiva kot v drugih regijah, opozarja pa na pomanjkanje poglobljenih novinarskih prispevkov: “Iz tega potem izhajajo novice kot neka reciklaža tega, kar je bilo že povedano. To pa v lokalnem okolju žal ni dovolj.”  

Z očitki, da center zanemarja območja na periferiji, se sicer strinja, ne želi pa, da je to za lokalne novinarje izgovor. “Če pride neka televizija na Prevalje in se pelje dve uri, da mi pove, da bodo tu v tej stavbi za menoj odpustili petsto delavcev, je moj odgovor: Pa saj to vem! Ni se treba voziti iz Ljubljane, da mi to poveste. Mene zanimajo vzroki.” In ravno v tem je po njegovem naloga lokalnega novinarja, da zadeve razišče in prispeva k dodani vrednosti zgodbe.

Kljub nezaupanju, ki se pojavlja na različnih ravneh družbe, pa še vedno verjame v dobre novinarje, ki delujejo v korist javnosti. V tiste, ki v svoje zgodbe vložijo trud in natančno analizirajo vzroke dogajanj, ki so za lokalno skupnost dejansko relevantni in pomembni.

“Za nas, ki delamo na Agenciji za varnost prometa, so lokalni in regionalni mediji res izjemnega pomena.”

Mediji so pri obveščanju državljanov o prometni varnosti eden najpomembnejših partnerjev, pravi Vesna Marinko iz Javne agencije Republike Slovenije za varnost prometa.

V začetku julija so na Agenciji zabeležili rast števila smrtnih žrtev na slovenskih cestah. V treh občinah, kjer je bilo največ smrtnih žrtev, so lokalni mediji to zgodbo tako dobro približali javnosti, da je bila zanimiva tudi za vse nacionalne medije. “Sam lokalni dopisnik se je zavedal, da njega ogrožajo italijanski motoristi, ki divjajo po njihovih cestah, in zaradi tega so bili dodatno angažirani, da se nekaj naredi tudi za njihovo varnost,” je povedala Marinkova.