Ko grejo mediji naprej, naj se ozrejo tudi nazaj

Če odmislimo dejstvo, da so tudi pri nas mediji, katerih vsebina temelji na proizvajanju tračev in polresnic, nam ostanejo t. i. resni mediji. Med njimi bi za največ dva ali tri lahko upali, da so glede na svojo velikost, preteklo prominentno vlogo in kakovost novinarjev vzor progresivnih medijskih vsebin v Sloveniji.

Najhuje, kar se lahko zgodi mediju, je to, da podcenjuje svoje bralce. Številni mediji se vedejo, kot da bralci živimo v informacijski blokadi. Namesto poglobljenih analiz in poročil iz sveta nam zato servirajo prevode iz tujih medijev – tam, kjer bi te vrste komodnost najmanj pričakovali.

Kje so uredniki takrat, ko bi jih potrebovali? Neizkušenemu novinarju se nemara lahko res zgodi, da ne loči med dvema zgodovinskima kulturnima osebnostima enakega priimka, toda kako lahko takšno napako spregleda oko urednika kulturne redakcije? Tudi prav vsak naslov ni dober, kaj šele naslovna fotografija. Trač o sinu tujega diplomata, ki po Balkanu vozi luksuzno vozilo z diplomatskimi registrskimi tablicami najbrž ne more biti osrednja vsebina strani “aktualno” v resnem mediju. Kakršenkoli oblikovalski clipart ni infografika in včasih je bolje ostati brez “live feeda”, kot da je ta parodija na podobne prakse iz tujine, sestavljena iz nekih domačijskih tvitov. Če prav razumem, je novinarstvo poklic, urednikovanje pa funkcija z odgovornostjo.

Mediji v Sloveniji gredo lahko le naprej, vendar bi si želel, da bi se ozrli tudi nazaj: v čase močnih dopisniških mrež, razmišljujočih komentatorjev in preverjenih novic. V čase, ko je urednike še zanimalo novinarsko delo, ko so bili likovni uredniki najboljši na tem področju. Pri denarju se zatakne, bodo rekli. Bralci smo pripravljeni plačati za dobre vsebine, no, pa tudi odpovedati slabe.