Intervju: Moč ni na strani medijev

Vzpon digitalnih platform je novinarstvo potisnil v položaj, ki je vse prej kot črno-bel. Globalni digitalni velikani so pomembno posegli v proces sodobnega novinarskega dela, deloma celo narekujejo njegov potek in razvoj. Kako se mediji temu posegu prilagajajo in s kakšnimi težavami se zaradi njega soočajo, smo se pogovarjali z Markom Milosavljevićem, profesorjem na katedri za novinarstvo na ljubljanski fakulteti za družbene vede. O boju med novinarstvom in spletnimi platformami govori na letošnjem festivalu Naprej/Forward.

Objektivnost, varovanje zasebnosti in preverjanje informacij so eni od glavnih stebrov novinarstva. Na katerega od njih je pojav spletnih platform najbolj vplival?

Na preverjanje informacij. Na platformah, predvsem na družbenih omrežjih, pa tudi spletu na splošno, se je pojavila množica uporabnikov. Ne le posameznikov z osebnimi stališči, tudi političnih strank in drugih institucij. Te ne zagovarjajo koristi splošnih državljanov, ampak svojo politično in ekonomsko korist, ki vključuje različne oblike lažnih informacij in manipulacij. Njihov pojav med kupom informacij na spletu pa novinarsko delo močno otežuje.

Od novinarjev se pričakuje, da verodostojno in obenem hitro poročajo. Lahko v dobi spletnih platform še vedno delajo oboje ali morajo izbirati med enim ali drugim?

Komercialni mediji, ki želijo zgolj nabirati klike, se pogosto odločijo za kriterij hitrosti in želje po tem, da so prvi. Kakovostni svetovni mediji, denimo Reuters, Associated Press in New York Times, pa še delujejo po principu ustrezne kakovosti in počasnosti dela. Preden objavijo določeno stvar, jo temeljito preverijo. Za mnoge medije, ki jim zaupajo, je to zelena luč, saj za njihove vesti velja, da so šle informacije, ki jih vsebujejo, pred objavo čez različne filtre.

V odgovoru na prvo vprašanje ste dejali, da je na digitalnih platformah množica vsebin. Ali večji obseg informacij na njih pomeni, da so doprinesle k večji pluralnosti medijev?

Glede na pokazatelje pluralnosti medijev, med katere sodijo ustvarjalci, lastniki in viri informacij novinarskih vsebin, se je pluralnost zaradi interneta povečala. Ostaja pa vprašanje, ali se je zaradi tega izboljšala kakovost povečane ponudbe. Zaradi internetne ekonomije, ki prednost daje »clickbaitovskim« vsebinam, se je namreč zmanjšala količina zahtevnejših novinarskih žanrov in vsebin. Med najbolj obiskanimi slovenskimi spletnimi stranmi je precej takih, ki ne temeljijo na izvirnem novinarskem poročanju, temveč večinoma na reprodukciji tabloidnih vsebin in vsebin z družbenih omrežij.

Je neizvirnega poročanja več tudi zato, ker se od novinarjev pričakuje, da poročajo hitro?

Ne, zlasti zaradi stroškov. Reprodukcija vsebin z družbenih omrežji je izredno poceni, ker ne vključuje terenskega ali dolgotrajnega preiskovalnega dela oziroma nikakršnega proaktivnega novinarskega dela sploh.

Menite, da se je s pojavom spletnih platform torej zanemarila vloga novinarja kot psa čuvaja – kaj se trenutno dogaja z njo?

Vključena je v boj novinarstva proti platformam, ki temeljijo na parazitskem odnosu do medijev. Na njih je ogromno novinarskih vsebin, zaradi katerih imajo spletni brskalniki in družbena omrežja velik obisk. Kajti pravila za ugajanje algoritmom na družbenih omrežjih določajo, da je dobro, če uporabniki svojim objavam poleg besedila dodajo spletne povezave. S tem platforme izkoriščajo vsebine, ki jih za izjemno slabo plačilo ustvarjajo drugi.

Kljub temu se danes od novinarjev zahteva, da so na družbenih omrežjih prisotni in aktivni. Kako gledate na vlogo novinarja kot svojevrstnega vplivneža?

Meja med aktivno prisotnostjo novinarja na družbenih omrežjih, s katero ta koristi javni razpravi in deli medijske vsebine, ter njenim razvrednotenjem, je tanka. Včasih pride celo do mešanja pojmov novinar in vplivnež. Posledično imajo nekateri novinarji, posebej starejši, do družbenih omrežij odpor, saj je novinarska uporaba družbenih omrežij zahtevna. Od novinarja se pričakuje, da na omrežjih aktivno sodeluje skoraj od jutra do večera, kar naj bi koristilo blagovni znamki medija. To popolnoma briše mejo med njegovim službenim in zasebnim časom. Mediji so sicer tudi komercialna podjetja, a menim, da novinarjev ne bi smela siliti, da nekaj počnejo v prostem času.

Nedavno je začel veljati Akt o digitalnih storitvah, ki spletne platforme obvezuje k večji zaščiti uporabnikov pred nezakonitimi vsebinami, dezinformacijami in drugimi tveganji. Kako bo ta vplival na novinarsko poročanje?

Odvisno od interpretacije akterjev v določenih državah. Stvari se da različno interpretirati in bojim se, da bodo oblasti manj demokratičnih držav v Evropski uniji in izven nje, kot so Madžarska, Srbija in Turčija, akt izkoriščale za brisanje vsebin, ki jim ne bodo ustrezale. Zaradi možnosti zlorab dezinformacij in nezakonitosti je ključno, da se platforme zaščite lotijo resno in odgovorno. Veliko nadzorovanja in odločanja o nezakonitostih na spletu je še vedno prepuščenega osebam, ki za to nimajo ustrezne izobrazbe. Prav tako se na njihove odločitve ni mogoče pritožiti. Vemo pa, da je vsak dan, ko je določena vsebina umaknjena s platforme, odločilen. V tednih pred volitvami lahko na primer umik določenega posnetka z nje pomembno vpliva na volilni izid.

Med volitvami pa se širjenje dezinformacij še poveča. Nekatere se širi namerno, druge so posledica napak. So napake v digitalnem novinarstvu drugačne od napak v časopisnem?

V digitalnem novinarstvu je več nenamernih. Nekoč so imeli časopisni novinarji za oddajo prispevkov jasno določene roke in dovolj časa, da so besedilo pred objavo temeljito pregledali. Tako je v tisk prišlo relativno malo napak. Danes je informacij veliko, roki oddaje pa so bistveno krajši, ker se stremi k čimprejšnji objavi prispevka. Poleg tega imajo spletni mediji malo lektorjev ali jih sploh nimajo. V prvih različicah spletnih prispevkov so zato napake dostikrat prisotne. V tujih spletnih medijih se je zato uveljavila praksa, da se jih zgolj ne popravi, ampak se na dnu strani še zapiše, kateri popravki so bili narejeni.

Lahko, glede na vse do sedaj povedano, rečemo, da se je novinarstvo z digitalnimi platformami že naučilo sobivati ali se jim mora še prilagoditi?

Slovensko novinarstvo se s prilagajanjem platformam bori vsak dan. V pogovorih z uredniki, novinarji in direktorji redno poslušam o težavah slovenskih medijev v odnosu do brskalnikov in družbenih omrežij. Gre večinoma za kalifornijska podjetja, ki se na težave slovenskih podjetij slabo odzivajo, jim pa diktirajo, kaj lahko in česa ne smejo objaviti. Da se jim morajo mediji prilagajati, je nekako ponižujoče. Ne digitalne platforme, najbolj suveren akter v družbi bi morali biti mediji, a moč ni na njihovi strani.

Se bo tehtnica kdaj prevesila?

Pomembno je, da s svojimi dejanji k temu pripomoreta Evropska unija in Evropska komisija, kar sta z Aktom o digitalnih storitvah delno že storili. Delno pa to še počneta s pripravljanjem Akta o medijski svobodi. Akta ne bosta rešila vsega, je pa Evropska komisija z njima vzpostavila enotno fronto proti izvenevropskim digitalnim platformam. To dojemam kot prvi korak k izboljšanju situacije, saj država, kot je Slovenija, boljšega položaja nasproti Facebooku ali Googlu ne more doseči sama.