Na Balkanu »moteče« medije najraje ukinjajo ali poskušajo narediti irelevantne

Razprave letošnjega festivala Naprej/Forward je sklenila okrogla miza o medijski situaciji v državah nekdanje Jugoslavije. Sogovorniki so podajali svoje izkušnje z delom na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, Srbiji in tudi v Sloveniji, ki pa je v tej družbi precejšnja izjema.

Pogovor je povezovala novinarka Pop TV Tea Šentjurc, sodelovali pa so Mila Moralić iz Sindikat novinarjev Hrvaške (prej televizija N1), Lamija Grebo, novinarka Balkan Investigative Reporting Network (BIRN), zdaj že nekdanji dopisnik RTV Slovenija iz Srbije Boštjan Anžin ter zdajšnji snemalec in montažer tamkajšnje dopisnice Saše Banjanac Lubej ter tudi njen soprog Gašper Lubej.

V središče pogovora se je vseskozi vračala usoda televizije Al Jazeera Balkans, ki so jo pomladi nenadoma ukinili in katere dopisnik je bil do lani več let Lubej. »Nimamo še dokončnih odgovorov, kaj je v ozadju. Slišalo se je marsikaj, od političnih pritiskov do korupcije. Mislim, da le redki vedo pravi razlog,« je dejal o njenem nenadejanem koncu. »Glede na to, kakšna televizija je bila, kakšne standarde in kako zveste gledalce je imela, pa je bil to grd konec zgodbe. Konec dobesedno čez noč ni bil korekten.« Dodal pa je, da je bilo njegovo sodelovanje s tem medijem zelo dobro. »Dokler sem delal tam, sem imel popolno svobodo, glavno je bilo, da sem držal visok nivo. Ravno zato je tega medija škoda.«

Po drugi strani je delo v Beogradu težje. Zagotovo za domače novinarje, a tudi tuji so lahko nenehno žrtve zmerljivk in še česa hujšega zaradi svojega poročanja. »V Srbiji pogosto slišimo vladajoče politike, ko rečejo, mi zares imamo svobodo govora, pri nas se lahko reče vse. In dejansko se reče in zapiše vse. Laži, blatenje, … Nekajkrat sem doživel, kar tamkajšnji novinarji doživljajo po večkrat na dan. Če želiš biti novinar s hrbtenico, moraš hitro začeti razmišljati o svoji varnosti, o svojem preživetju, o preživetju svoje družine, ker se bodo njenim članom kar naenkrat zaprla vsa vrata. Lahko poročaš o kulturi, lahko poročaš o športu, vse ostalo je pa zelo problematično, če hočeš ostati novinar, kot si mi to predstavljamo,« je svoje izkušnje povzel Anžin.

Po njegovih besedah je mladim novinarjem v Srbiji zelo težko, če se želijo držati visokih standardov in hkrati dosegati širšo publiko. »Obstaja zelo dobro novinarstvo, ki pa je obsojeno na zelo majhen krog ljudi, ki že itak berejo tovrstne vsebine. Do tistih, ki bi morali kaj izvedeti o aferah ministrov in podobnem, in bi se potem morda javno mnenje spremenilo, pa take informacije nikoli ne pridejo.« Dodal je še, da se ljudje zunaj Srbije sploh ne zavedajo, kakšna je medijska situacija v tej državi. »Pranje možganov poteka vsakodnevno, predsednik je tvoj družinski član, ker te nagovarja po dve uri na dan. Ves čas tudi ustvarja nekakšno izredno stanje. Že doslej je bilo do kritičnih medijev težko priti, zdaj se to še dodatno omejuje, morda jih kmalu sploh ne bo več. In če se to zgodi, volitve sploh niso več potrebne.«

Mila Moralić je letos odšla s hrvaške N1, ki je pred tem tudi veljala za televizijo z visokimi standardi pri pokrivanju politike. Zgodba se je začela podirati, ko zaposleni brez opozorila niso dobili plač. Izkazalo se je, da ni bilo denarja iz Luksemburga in da gredo tja vsi prihodki televizije, nazaj pa pridejo sredstva za plače in tekoče poslovanje, ali pa tudi ne. »Kar se dogaja v Beogradu, kjer naj bi lastnik in politika poskušala narediti televizijo N1 irelevantno, se je v Zagrebu že zgodilo, pa nihče ni reagiral. Televizijo je z danes na jutri zapustila tretjina zaposlenih, med njimi celotna ekipa producentov. Pojasnilo o dolgovih je bilo izmišljeno. Tudi mnogi, ki nismo dobili odpovedi, smo šli sami, saj nismo več želeli delati v razmerah, v katerih niti ne veš, kdo je v resnici lastnik in kdo vleče niti v ozadju. N1 zdaj deluje z veliko manj ljudmi, ne pokriva več politike na takem nivoju, kot smo jo mi, osredotoča se na lahkotnejše teme. Bojim se, kaj se bo zgodilo s kolegi v Beogradu.«