»Na Bližnjem Vzhodu ni tipičnega vsakdana«

Med trinajstdnevnim obiskom v Sloveniji se je Karmen W. Švegl, vojna dopisnica TV Slovenije, udeležila tudi medijskega festivala Naprej in z nami spregovorila nekaj besed o življenju v arabskem svetu. 

Včeraj ste zapustili Gazo. Kakšna je bila pot do Slovenije?

Leteli smo iz Tel Aviva na Dunaj z njihovo letalsko družbo, ki je naravnost katastrofalna. Navadno te zaslišujejo več ur, preden greš na letalo – enkrat so celo klicali moje starše in sestro. Ampak včeraj je vse potekalo gladko. Sicer sva mislila, da ne bova uspela priti, ampak potem so sklenili premirje, z možem sva prišla sem in se udeležila tudi tega festivala.

Kakšen je slovenski aspekt (vojnega) poročevalstva in zakaj ste pravzaprav edina vojna dopisnica? Je ključno primanjkovanje denarja ali premalo interesa?

Res ne vem. Moja televizijska postaja venomer pravi, da ni nobenega interesenta za to delo. Mislim, da uredniki mislijo, da javnost zanimajo stvari, ki so bližje Sloveniji kot na primer dogajanje v Bruslju in Zagrebu, in da ni tako zelo zainteresirana za težave Bližnjega Vzhoda, zdi pa se mi, da to ne drži. Delno je problem tudi v denarju – očitno stane kar nekaj denarja, da imaš dopisnika. Glede samega dopisništva mislim, da večina naših medijev novinarje postavlja na napačna mesta – moderni mediji imajo svoje ljudi namreč tam, kjer se nekaj dogaja. Pred leti so bile izredne razmere na primer v Beogradu, naši dopisniki pa so še zmeraj tam. Nadrejeni mi pravijo, zakaj nisem na enem mestu in povem jim da zato, ker je osrednje dogajanje nekje drugje. Razumem, da dopisniki, ki so nastanjeni v Bruslju, New Yorku in Washingtonu, ne morejo potovati naokrog, ker je to nekaj specifičnega, na Bližnjem Vzhodu je to malce drugače. Ni nobenega glavnega mesta arabskega sveta in treba je veliko potovati. Spremenil se je tudi že geopolitični vidik sveta, RTV Slovenija pa ima dopisnike postavljene na istih mestih, kot so jih imeli dvajset let nazaj. Ne razmišljajo o prihodnosti, nanjo niso osredotočeni, kar se mi zdi problematično.

Kakšen je vsakdanjik na Bližnjem Vzhodu?             

Najbolj zanimivo je to, da ni tipičnega vsakdana, če razumemo vsakdan kot nekaj ponavljajočega. Ko se nekaj zgodi, se zgodi intenzivno, predvsem je to značilno za spore med Izraelom in Palestinci, takrat je ozračje napeto. Polovico ali tri četrtine časa pa se pravzaprav nič ne dogaja in takrat počnem povsem običajne stvari, berem knjige in spim malo dlje, oziroma delam veliko manj.

Kakšni so občutki, ko pridete nazaj v rojstno državo?

Že več kot deset let ne živim tukaj, zato mi je kar malo čudno, kako ljudje živijo. Te večne debate, ki jih imajo tukaj, se mi zdijo nesmiselne. Kar je najbolj moteče je, da ljudje tukaj zavračajo oziroma ne sprejemajo realnosti, ki je tako kruta, da je enostavno ne moreš ignorirati. Stvari, ki se dogajajo, bi morali gledati malo bolj globalno. Vsak ima svoje težave, vsak misli, da je njegova težava največja na svetu, tako pač je. Izpostavim lahko tudi slovensko nevoščljivost.

Kdaj se vračate nazaj?

Tukaj sva do naslednje srede, torej naslednji četrtek letiva v arabski svet.