Napake so lahko koristne

Na 10. Festivalu Naprej/Forward so v pogovoru Hvala za to vprašanje svoje izkušnje in mnenja o intervjuju predstavili direktorica, odgovorna urednica in novinarka radia Triglav Jesenice Nataša Harej, urednik Večerove priloge V soboto Rok Kajzer, novinarka RTV Slovenija Ksenija Horvat, varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija Ilinka Todorovski in novinarka Radia Slovenije Tatjana Pirc, ki je pogovor vodila. Intervju je lahko vse mogoče, a ne glede na to, kako ga razumemo, pred novinarja in intervjuvanca vedno postavlja številne pasti, je izpostavila voditeljica. Ilinka Todorovski je v videonagovoru opozorila, da se novinarji tega marsikdaj ne zavedajo. »Zdi se, da intervju kot osnovno novinarsko orodje pridobivanja informacij vsi obvladajo. Zato tudi vsakokrat, ko govorimo o kvalificiranem pogovoru med nekom, ki sprašuje v imenu javnosti, in nekom, ki ima zanjo zanimivo informacijo, pravimo, da gre za intervju,« je dejala. Takšno pojmovanje intervjuja je v resnici problematično, saj je to samo ena izmed njegovih plati. Bistvena je »zaokrožena celota z začetkom in koncem, ki občinstvu sporoči namen pogovora.« Tu pa se pojavi vprašanje občinstva, ki od novinarja zahteva specifičen način spraševanja z določenimi zakonitostmi, katerih kršitev tudi prepozna.

Od tehničnih težav do problematičnih izjav

Nataša Harej je med težavami, ki se med intervjuvanjem najpogosteje pojavljajo, izpostavila tehnične težave in nevešče govorno nastopanje sogovorcev, Rok Kajzer pa njihovo poseganje v intervju s črtanjem vsebinsko ključne informacije ali z izogibanjem pogovora o temah, ki mu odvzamejo čar. Po njegovih besedah avtorizacijo danes zahteva že vsak, čeprav je »upravičena le takrat, kadar je sogovornik bodisi nerazumljiv bodisi operira s številkami ali nenavadnimi izrazi,« je povedal Kajzer in dodal, da je kljub povečanju zahtev po avtorizaciji drastičnih posegov v prispevke malo.

Novinarji se z izzivi soočajo med in po intervjuju, pogosto pa tudi pred njim, ko intervjuvanci želijo vprašanja vnaprej. Ksenija Horvat pravila glede tega prilagaja intervjuvancu, vendar temu v nobenem primeru ne posreduje konkretnih vprašanj oziroma meni, da je intervjuvani osebi »treba povedati čim manj«. Nikoli ne ve, kar velja tudi za vse druge novinarje, v katero smer se bo pogovor odvil in ali bo intervjuvanec v njem izjavil kaj problematičnega. Za Harej, ki dela v lokalnem okolju, so problem predvsem izjave sogovornikov, ki napeljujejo na njihova zasebna življenja, vendar so te redke. Kajzer in Horvat imata drugačne izkušnje. Novinar Večera je pojasnil, da med intervjujem ustavi in o neprimernem ravnanju opozori sogovornike, ki izrečejo hude, neargumentirane obtožbe na račun drugih, medtem ko je novinarka RTV kot problematičnega izpostavila svoj družbenopolitični intervju s Tomažem Mastnakom, v katerem je debata nehote nanesla na anticepilstvo.

»Že med pogovorom sem vedela, kaj se je zgodilo,« je priznala, hkrati pa pripomnila, da novinarji v pogovorih o cepilstvu in anticepilstvu niso odigrali prave vloge. »Tema tako kot marsikatera druga ni črno-bela. Ima še veliko vmesnih odtenkov, ki stališča za ali proti ne zagovarjajo izrazito, a jih nismo izpostavili, ker je bilo to praktično prepovedano.« Izrazito dvostranska realizacija javnih mnenj pa se, je ugotavljala Horvat, odraža tudi pri poročanju o aktualni vojni v Ukrajini. »Trenutno je dovoljeno zgolj proukrajinsko poročanje. Če predstaviš ruske argumente zanjo, te takoj označijo za proruskega, a to ni dobro novinarstvo in niti družba, ki takšno novinarstvo zahteva, ni dobra.«

Novinarji so se strinjali, da so nekatere napake v intervjujih zanje včasih lahko celo koristne. Omenili so nedavni pogovor novinarke RTV z madžarskim državnim sekretarjem, ki je v njem izjavil, da je Mura mejna reka med Slovenijo in Madžarsko, na kar se novinarka ni odzvala. Izjava je bila uradno označena za jezikovni spodrsljaj. »A s tem smo novinarji, po eni strani, dobili priložnost za zelo dragocen razmislek,« je zaključil Kajzer.