Neznosna lahkost pobijanja novinarjev

Objavljeno v Delu

Včeraj so v Ramali na okupiranem Zahodnem bregu pokopali 51-letno Širin Abu Akleh, dolgoletno poročevalko Al Džazire in najprepoznavnejšo palestinsko novinarko, ki je vse od leta 1996 tragični usodi Palestine in njenih prebivalcev dajala glas, obraz, prepoznavnost in prisotnost.

V sredo zjutraj so jo med poročanjem iz Dženina s strelom naravnost v obraz ubili izraelski ostrostrelci. Ti so streljali tudi na druge novinarje, ki so se skupaj s Širin znašli v ozkem prehodu. Tako ozkem, da se niso imeli kam umakniti. V času, ko je padlo po njih, po poročanju številnih prič v bližini ni bilo palestinskih borcev. Umor je bil ciničen, hladnokrven.

Izraelske varnostne sile – izraelske oblasti, torej – so od okupacije Zahodnega brega pred petinpetdesetimi leti ubile 86 palestinskih novinarjev. Več sto je bilo ranjenih. Od leta 2000, ko se je začela druga intifada, 50 (vir: sindikat palestinskih novinarjev). Izraelski napadi na novinarje – in celotne novinarske hiše – niso nič novega. Palestinski novinarji že dolgo govorijo o sistematičnosti ciljanja poročevalcev. Izraelska vojska je med lanskim bombardiranjem Gaze, denimo, zadela tudi poslopje, v katerem je bilo lokalno dopisništvo Al Džazire. Katarska televizijska mreža sicer še zdaleč ni bila raketirana prvič – ameriška vojska je kmalu po začetku invazije na Irak leta 2003 raketirala njeno dopisništvo v Bagdadu.

Leta 2021 je bilo po vsem svetu ubitih 45 novinarjev (vir: Death Watch). Med njimi je bil tudi moj najboljši prijatelj David Beriá​in, španski dokumentarni novinar in dolgoletni vojni poročevalec, ki so ga skupaj s snemalcem Robertom Frailejem med razkrinkavanjem povezav med divjimi lovci, oblastnimi strukturami in skrajnimi islamističnimi milicami zverinsko ubili pripadniki lokalne franšize Al Kaide.

Pobijanje novinarjev je postalo nekaj tako rekoč vsakdanjega; za nosilce moči neskončno lahkotnega. Še posebej vojni poročevalci smo po 11. septembru 2001 postali ena izmed prvih tarč. In to zato, ker nosilci moči prekleto dobro vedo, da njihovi zločini ne bodo kaznovani. Zato, ker se zavedajo (pro)pada mednarodnih struktur, koncentrične širitve barbarstva in avtoritarnosti ter pospešene erozije univerzalnega koncepta človekovih pravic. In ne le to: diktatura (a)socialnih medijev in algoritmov je na pogon lažnih novic in mnenj na pogon radikalne ničevosti z obilno pomočjo oblastniških struktur (dobremu) novinarstvu zadala strahovit udarec. In opolnomočila tiste, ki jim novinarstvo stopa na prste. Opolnomočila toliko, da je obračun – fizičen ali ekonomski – z novinarji del njihove vsakodnevne agende. In političnoekonomskega oportunizma.

Tu izstopa primer savdskega novinarja Džamala Hašodžija, ki so ga oktobra 2018 na savdskem konzulatu v Istanbulu ubili in razkosali savdski agenti, najbližji sodelavci prestolonaslednika Mohameda bin Salmana. Turčija je proti morilcem sprožila sodni proces (v odsotnosti), a ga je pred mesecem dni prekinila. In to zato, ker je zaradi gospodarske krize Ankara nujno potrebovala velikansko injekcijo savdskih petrodolarjev. Pred dvema tednoma se je turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan zaradi tega mudil na savdskem dvoru.

A novinarjev še zdaleč ne pobijajo – ali pa jim onemogočajo opravljanje njihovega dela – le na vojnih območjih. Ali v totalitarnih državah.

Nasprotno.

Novinarje – sprega oblasti in organiziranega kriminala – ubijajo tudi v Evropi. Leta 2017 je bila na Malti ubita Daphne Caruana Galizia. Morilci so pod njen avtomobil podstavili bombo. Daphne je poročala o koruptivnih in nezakonitih poslih malteških politikov in poslovnežev. Leta 2018 so na Slovaškem ustrelili raziskovalnega novinarja Jána Kuciaka in njegovo partnerico Martino Kušnírovo. Kuciak je raziskoval povezave nekdanjega slovaškega predsednika vlade Roberta Fica z italijansko mafijo. Lani so v Atenah ubili novinarja Giorgosa Karaivaza, ki je poročal o organiziranem kriminalu. Ustrelili so ga pred njegovim domom. Za zdaj policija ni aretirala nikogar. Njegov umor je bil namensko izbrisan iz »zavesti javnosti«. Lani so v Amsterdamu sredi ulice ustrelili – in ubili – novinarja Petra R. De Vriesa. Preiskava še vedno poteka.

Virus obračunavanja z novinarji je še kako prisoten tudi v Sloveniji. Odhajajoča vlada je od prvega dneva svoje vladavine napade na novinarje in razkosavanje javnih novinarskih institucij = razbijanje demokracije razumela kot eno izmed svojih prioritet. Škoda, ki so jo opogumljeni z odhajajočim premierom naredili zatohli aparatčiki in medijski oprode, je ogromna. Obnova bo dolgotrajna. Številnih ran ne bo mogoče zaceliti.

»Za Palestince in novinarje je izguba Širin neopisljiva … A naš poklic je bolj pomemben kot kdaj prej,« je na pogrebu svoje kolegice dejala palestinska novinarka Šahta Hanajša. Ko je Širin, ustreljena, a živa, že ležala na tleh, ji je Šahta hotela pomagati. Ostrostrelci so ji to preprečili. Izguba je neopisljiva, nenadomestljiva. Za vse nas. In za vse novinarje. In naš poklic je bolj pomemben kot kdaj prej.

Do trenutka, ko sklenemo prvi kompromis. Četudi z javnostjo.