Novinarji niso več zaželeni

V Siriji v zadnjem letu izginja vedno več novinarjev. Uradno je pogrešanih 62, ampak domneve o realnih številkah so veliko višje. Kako je, ko se novinar dejansko spusti na bojišče in se sooči s pritiski vladne in uporniške strani, so v debati o vojni, v kateri novinarji izginjajo, govorili sirski aktivist in novinar Yasser Alhadji, Delov vojni poročevalec Boštjan Videmšek, fotograf Associated Press Darko Bandič in MaryAnne Golon, pomočnica odgovornega urednika in direktorica fotografije pri Washington Postu.

Kdo sploh napada novinarje in kako se lahko zaščitijo? »Večina območja je bila še lani nadzorovana s strani upornikov, meje so bile odprte in bilo je zelo lahko dobiti zgodbo, govoriti z ljudmi in dobiti organizatorja, prevajalca. V zadnje pol leta so se zadeve spremenile, meje zaprle in vlada je prevzela močan nadzor. Novinarji niso več zaželeni,« je situacijo orisal Boštjan Videmšek, ki na kriznih žariščih dela že dolga leta in zelo dobro pozna nevarnosti, ki tam pretijo, in zaplete, ki se jim ne moreš izogniti.

V trenutku, ko je vlada prevzela nadzor, se je začel medijski „blackout“. Za tuje poročevalce je to zdaj zelo nevarno okolje, v katerem morajo sebi in drug drugemu kriti hrbet vsako minuto. Yasser Alhadji, ki je sprejel in vodil že mnogo tujih poročevalcev na sirskih tleh, pravi, da postanejo novinarji pogosto preveč nemirni in neprevidni: »Najprej gredo na sever, kjer ni bombardiranja in se jim ne zdi nič posebnega. Potem pa se spozabijo in sedijo v kavarni po več kot uro in pol, kar je na primer storil nek ameriški novinar pred časom. V tem obdobju so prav vsi izvedeli, kje je, zato so ga povsem enostavno ugrabili.«

Vsak trenutek  je nevaren. »Ni nevarno samo biti tam, nevarno je tudi izpostaviti vsakogar, s komer govoriš. Zdaj iz Sirije ne prihajajo več dobre zgodbe, to pa je dobro za režim,« pojasnjuje Videmšek. In prav zato, da dobre zgodbe ne bi več prihajale v svet, izginja vse več novinarjev, ki potem v nečloveških pogojih čakajo, da bo nekdo zanje plačal zahtevano varščino. »Ameriški novinar je govoril z menoj po tem, ko je 10 mesecev preživel v zaporu v Damasku. Bil je mučen, posiljen, vse mogoče temne stvari so se mu zgodile. Ampak govoril je o arabskih novinarjih, ki jih je spoznal v zaporu. Nihče ne poroča o njih, pa so prav tako mučeni in posiljeni in na robu preživetja, pa se nihče ne zanima za njih. Nihče ne plača varščine zanje.«

Tako strog režim želi novinarjem na vsak način preprečiti gibanje po državi in neomejen dostop do informacij. »Če greš na sever, dobiš lokalnega fikserja. Človeka, ki govori dobro angleško, pozna okolje in na tak način je zelo lahko delati,« je o svojih izkušnjah povedal Darko Bandič, ampak povsem drugače je, če greš v Damask. »Tam potrebuješ dovoljenje ministrstva za informacije za vse, kar narediš. Ko prideš tja, moraš najprej na ministrstvo. Ni nobenega načina, da bi lahko brez dovoljenja svobodno poročal na območjih, ki jih nadzoruje vlada. Jaz ga na začetku nisem dobil, ker v nekaj tednih nisem imel dovolj časa na voljo. Če bi ostal dlje, bi ga dobil, ampak na to moraš preprosto čakati.« Če tega časa novinar nima, mora sprejeti pomembno odločitev – ali bo poročal samo “z ene strani” ali pa sploh ne bo poročal. Toda, je to res novinarjeva odločitev, ko stoji sredi tuje države, kjer divja vojna in kamor so ga poslali po zgodbo? Boštjan Videmšek: »Moraš narediti zgodbo, na kakršen koli način. Lahko se zgodi, da dobiš samo eno stran, ampak moraš opraviti svoje delo.« Ob njem pa Darko Bandič dodaja še, da »se vedno trudim dobiti dovoljenje na obeh straneh, ampak če ne gre, pač ne gre. Ko dobim dovoljenje ali podkupim koga, kar tudi sem, grem na obe ozmelji in poročam z obeh strani.«

Ko ne gre, kdaj tudi novinarji naredijo in zapišejo kakšno neumnost, pa pravi Yasser Alhadji. »Ker novinarji iščejo zgodbe, pridejo v Sirijo s pričakovanjem, da bodo našli ekstremiste in se zanimajo večinoma samo zanje.« Nekoč je v mednarodnem časopisu prebral zgodbo novinarja, da sirske šole spodbujajo mlade fante, da postanejo borci, vojaki. „Pa sem šel in preveril čisto vse šole, pa nobena tega ni počela. Novinar je želel samo zanimivo zgodbo, in ker je ni bilo, si jo je izmislil!“

MaryAnne Golon je priznala, da je vse težje Sirijo uporabiti kot zgodbo za naslovnico, saj kvalitetna in uravnotežena zgodba zahteva veliko ekipo ter ogromno časa in spretnosti. »Vsake toliko naša dopisnica odkrije kaj izjemnega, na primer kako pošiljko orožja, ki jo lahko potrdi. Imamo še neobjavljeno zgodbo o beguncih, s katerimi je skupina novinarjev na več lokacijah preživela en mesec. Zdaj jo držimo zase, objavljena bo v prvem tednu decembra. O vojni ne moremo več neodvisno poročati, ker obe strani nista dostopni.«