Preliminarni rezultati mednarodne primerjalne raziskave o spolnem nadlegovanju v medijih v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji in Bosni in Hercegovini

Potem ko je zavrnila sodelavčev predlog za spolni odnos, je ena od anketirank raziskave, ki jo izvajamo v projektu Ženske v medijih: Ustavimo nadlegovanje na delovnem mestu v medijski industriji v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji ter Bosni in Hercegovini, doživela različne oblike psihološkega nadlegovanja in čustvenega izsiljevanja na delovnem mestu. Pomoči ni poiskala. Prav tako tega ni storilo več kot sto drugih novinark iz uredništev v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji in Bosni in Hercegovini.

Rezultati ankete o položaju novinark, urednic in medijskih delavk v štirih državah, ki jo je izvedel Mediacentar Sarajevo v sodelovanju z Zavodom Krog, Sindikatom novinarjev Hrvaške, Sindikatom kulture, umetnosti in medijev »Nezavisnost« v Srbiji ter Društvom novinarjev Slovenije, kažejo, da je vsaka druga anketiranka doživela eno ali več oblik spolnega nadlegovanja. V vsaj polovici primerov so storilci sodelavci v uredništvu, v tretjini pa nadrejeni.

Raziskava obenem kaže, da mediji proti spolnemu nadlegovanju na delovnem mestu v večini primerov ne izvajajo nikakršnih preventivnih ukrepov. Novinarke praviloma niso seznanjene s preventivnimi mehanizmi ali možnostmi prijave (če ti sploh obstajajo). Velika večina primerov nadlegovanja nikoli ne prijavi. Strah pred izgubo že tako negotove in slabo plačane službe, strah pred povračilnimi ukrepi, nezaupanje, da bodo v uredništvu dobile kakršnokoli podporo – to so le nekateri od razlogov, zakaj novinarke v medijih v regiji še naprej molčijo o tako resnih oblikah kršenja človekovih pravic.

Kakšne so izkušnje drugod po svetu?

»Nihče ni imun na spolno nadlegovanje,« je dejala Meghan Twohey, novinarka New York Timesa, ki je skupaj s kolegico Jodi Kantor razkrila afero Harveyja Weinsteina, obsojenega posiljevalca in nekdanjega hollywoodskega producenta.

»Novinarstvo je stopilo tja, kjer je sistem odpovedal,« je povedala Kantor, kmalu potem ko sta s Twohey prejeli Pulitzerjevo nagrado za javno službo (2018).

Njuna zgodba je bila močan katalizator gibanja #MeToo, ki je na tisoče žensk opogumilo, da so javno spregovorile o svojih izkušnjah s spolnim nadlegovanjem in nasiljem. Čeprav novinarke niso bile med najbolj prepoznavnimi obrazi gibanja, so tudi znane televizijske voditeljice in novinarke, kot sta Norah O’Donnell s CNN in Ann Curry z NBC, odprto spregovorile o spolnem nadlegovanju v medijski industriji. Nazadnje je bil obtožen tudi Bill O’Reilly, tedaj najbolj priljubljeni voditelj na Fox News, ki se je sojenju izognil s sodno poravnavo v višini 32 milijonov dolarjev. Med preiskavo je O’Reilly podcenil Emily Steel, mlajšo novinarko The New York Timesa, ki je eno leto temeljito raziskovala in dokumentirala obtožbe, medtem pa prejemala njegove neposredne grožnje. »Prihajam nadte z vsem, kar imam – in to lahko razumeš kot grožnjo,« ji je dejal v enem od pogovorov. Steel je za svoje poročanje prejela Pulitzerjevo nagrado, O’Reilly pa je za vse krivil liberalne medije.

Širitev gibanja v Evropo in na Balkan

Gibanje #MeToo, pomemben del četrtega vala digitalnega feminizma, se je razširilo tudi v Evropo in na Balkan. Medtem ko so na Švedskem uredništva začela interne preiskave, je na Balkanu gibanje večinoma ostalo vezano na družbena omrežja in posamezne izpovedi. Šele ko je igralka Milena Radulović leta 2021 javno spregovorila o spolnem nadlegovanju, se je v regiji o tej temi začelo resneje govoriti. A tudi takrat so številni mediji zamudili priložnost, da pometejo pred lastnim pragom. O primeru so poročali izrazito neprofesionalno, saj so veliko prostora namenili storilcu in njegovi obrambi, ne pa žrtvi.

Štiri leta pozneje se o spolnem nadlegovanju in zlorabah še vedno govori zadržano. Že samo poimenovanje te oblike nasilja in prepoznavanje njenih elementov predstavlja težavo mnogim anketirankam.

Preliminarni rezultati raziskave, izvedene avgusta in septembra 2025, kažejo, da velika večina novinark in medijskih delavk iz Slovenije, Hrvaške, Srbije ter Bosne in Hercegovine sprva sploh ne prepozna spolnega nadlegovanja, čeprav ga je v eni ali več oblikah doživela vsaka druga.

Polovica storilcev so sodelavci iz uredništev

Pretirano dotikanje, izkoriščanje službenih zabav za neprimerne poljube, pošiljanje fotografij s spolno vsebino pod pretvezo, da gre za šalo, posmehovanje in psihološko nadlegovanje ob zavrnitvi, vsakodnevni komentarji o videzu in zadnjici, naslavljanje z »draga« pred sodelavci in v poslovnih situacijah, poskusi posilstva in posilstvo.

To je le nekaj primerov iz medijskih uredništev v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji in Bosni in Hercegovini, zbranih v raziskavi. Metodologijo regionalne raziskave smo razvili skrbno, v posvetovanju z medijskimi strokovnjaki, pravniki in strokovnjaki s področja odzivanja na nasilje nad ženskami. Rezultate raziskave bomo uporabili kot izhodišče za boljše mehanizme za odzivanje na to globoko zakoreninjeno nadlogo medijskega poklica. Raziskava poteka v več fazah. To besedilo je nastalo ob zaključku ankete, v kateri je sodelovalo skoraj 600 novinark, urednic in drugih medijskih delavk.

Raziskavo izvaja šest raziskovalk in raziskovalcev. Emil Čančar in Dina Vozab s Hrvaške poudarjata, da sta kljub občutljivi naravi teme prejela veliko odzivov in opazila pripravljenost novinark, da svoje izkušnje delijo pod pogojem anonimnosti. »Še posebej me je šokiralo dejstvo, da je nasilje nad ženskami v medijih veliko bolj razširjeno, kot sem si predstavljal,« je izpostavil Čančar.

Rezultati ankete kažejo, da je vsaka druga anketiranka doživela eno ali več oblik spolnega nadlegovanja, med drugim neželene komentarje o spolnosti, zaradi katerih so se počutile nelagodno, pogoste stereotipne in seksistične opazke o tem, da so ženske manj vredne od moških, nesposobne, nerazumne, pa tudi komentarje, da »niso primerne za športno novinarstvo«. Več kot polovica takih primerov prihaja od sodelavcev v uredništvih, tretjina pa od nadrejenih. Podobne komentarje so anketiranke slišale tudi od ljudi na terenu (v okoli 20 odstotkih primerov), medtem ko so spletne platforme bistveno pogosteje služile za spolno obarvane pripombe. Pomembno pa je poudariti, da so tovrstni komentarji pogostejši v uredništvih kot kje drugje.

»Na naši medijski sceni je na stotine primerov, podobnih mojemu. Povprašajte na javnih radiotelevizijah. Ne bi verjeli, kaj bi izvedeli in skozi kaj naše kolegice dejansko gredo,« je dejala ena od anketirank.

Kako se odzivajo uredništva?

Rezultati ankete kažejo, da mediji proti spolnemu nadlegovanju na delovnem mestu v večini primerov ne izvajajo nobenih preventivnih ukrepov. Novinarke pogosto ne poznajo preventivnih mehanizmov ali postopkov za primer nadlegovanja. Tam, kjer ti obstajajo, pa več kot polovica anketirank ni prepričanih, ali ti ukrepi veljajo tudi za spolno nadlegovanje.

»Še posebej zaskrbljujoče je, da veliko število anketirank ne ve, ali v njihovih uredništvih sploh obstajajo dokumenti in regulative proti nadlegovanju,« v prvih ugotovitvah poudarja Dina Vozab. Tam, kjer mehanizmi obstajajo, več kot polovica (63 odstotkov) anketirank meni, da mediji ne storijo ničesar za njihovo promocijo in da zaposlenim niso bile dane nikakršne informacije. Prav tako menijo, da postopki prijave niso učinkoviti, zagotovljena ni niti podpora po prijavi.

Več kot dve tretjini anketirank seksističnih pripomb ali drugih oblik spolnega nadlegovanja nikomur ni prijavilo. Tiste, ki so to storile, so se najpogosteje obrnile na nadrejene ali oddelke znotraj medijskih hiš (20 odstotkov). Le v 7 odstotkih primerov so pomoč poiskale pri sindikatih ali novinarskih združenjih. »Nisem vedela, kako naj ukrepam, ne da bi sama postala problem,« je svojo izkušnjo delila ena izmed novinark.

Problem normalizacije nadlegovanja

Raziskovalka iz Slovenije, Tjaša Turnšek, izpostavlja pojav normalizacije nadlegovanja v medijih: »Večina novinark primerov nadlegovanja ne prijavi, ker jih dojema kot normalno in družbeno sprejemljivo vedenje, hkrati pa je očitno pomanjkanje zaupanja v obstoječe zaščitne mehanizme, ki so počasni in birokratski. Te ugotovitve jasno kažejo na potrebo po okrepitvi postopkov, uvedbi anonimnega prijavljanja in ustvarjanju kulture odprtosti v uredništvih.«

Morda to nezaupanje najbolje ponazarja sporočilo ene izmed anketirank: »O tem nikoli ne govorite s sodelavci, ker nikoli ne veste, na čigavi strani so. Raje to delite z družino in prijatelji zunaj službe.«

Eden od razlogov je morda tudi ta, da se kar v treh četrtinah prijavljenih primerov ni zgodilo nič. Le v štirih od 133 primerov so se začeli disciplinski postopki, v 14 notranji postopki ali mediacija, šest primerov pa je prišlo na sodišče. Vendar pa je spodbudno, da je bila večina postopkov zaključena v korist prijaviteljic.

Raziskovalca iz Bosne in Hercegovine, Lamija Kovačević in Boriša Mraović, poudarjata, da se splošni rezultati ankete odražajo tudi v BiH, kjer je o izkušnji spolnega nadlegovanja poročala polovica anketirank. Poleg visoke razširjenosti spolnega nadlegovanja je očitno tudi pomanjkanje ozaveščenosti o njegovih oblikah, večina anketirank pa nima jasnih informacij o zaščiti in postopkih prijave, če ti sploh obstajajo.

To potrjuje primer iz ankete: po prijavi nadlegovanja in problematičnega vedenja sodelavca je urednica v eni od večjih medijskih hiš prejela zgolj ustno podporo in nasvet, naj se »sama znajde«. »Nisem psihoterapevtka, sem urednica,« je zapisala v svojem komentarju.

Med pripravo tega besedila je raziskovalka iz Srbije, Smiljana Milinkov, prejela neposredne grožnje s smrtjo, napadi na novinarje v Srbiji pa so se v zadnjem mesecu še okrepili. »Dolgotrajna politična kriza je zmanjšala pripravljenost novinark za sodelovanje v raziskavi. Tiste, ki so sodelovale, pa poudarjajo, da so doživele različne oblike spolnega nadlegovanja. Pri starejših generacijah je očitno, da so to, da so bile žrtve spolnega nasilja, dojele šele kasneje,« je v prvih vtisih izpostavila Smiljana Milinkov.

O nasilju nad novinarkami se redko govori

Na koncu še osebna opomba. Urednice in raziskovalke Mediacentra, ki spremljamo medijskega poročanja o nasilju na podlagi spola, smo spletle številna prijateljstva in stike z novinarkami, ki se intenzivno ukvarjajo s tem področjem. Srečanja novinark, ki poročajo o nasilju v Bosni in Hercegovini, so namenjena preučevanju etičnih načel poročanja, aktualnim vprašanjem institucionalnega odzivanja na nasilje ter izmenjavi izkušenj in virov. O nasilju nad novinarkami samimi pa se redko – skoraj nikoli – ne govori.

Ko sem prebrala rezultate ankete, sem si želela, da bi lahko poklicala vse novinarke, ki so doživele spolno nadlegovanje, in jih preprosto vprašala, kako so. Novinarke poročajo o kršitvah pravic in o nasilju na podlagi spola drugih, a o nasilju, ki ga doživljajo same, le redko spregovorijo.

Upam, da bodo raziskava in druge načrtovane aktivnosti projekta ponudile priložnost, da se ustavimo in spregovorimo o oblikah nasilja, ki so jim novinarke izpostavljene v uredništvih in na terenu. Prav tako upam, da bodo rezultati spodbudili uredništva, da premislijo, kaj dopuščajo in kakšni so njihovi postopki za odzivanje na tovrstne resne oblike kršenja človekovih pravic.

To besedilo je bilo pripravljeno v okviru projekta Ženske v medijih: Ustavimo nadlegovanje na delovnem mestu v medijski industriji v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji ter Bosni in Hercegovini, s finančno podporo Evropske unije.