O dopustnosti poročanja o kaznivih dejanjih – kritika sodne prakse

V Društvu novinarjev Slovenije opozarjamo na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 77/2020 , ki jo je označilo za pomembnejšo odločbo. V njej sodišče podrobno in z različnih pravnih vidikov tako na načelni ravni kot z uporabo teh načel obravnava medijsko poročanje o kaznivih dejanjih.

Odločitev se nanaša na članek objavljen leta 2018 v Črni kroniki Večera, ki je obravnaval družinsko nasilje. Tožniki v članku niso bili navedeni ne z imeni in priimki ne z inicialkami, a ob članku je bila objavljena fotografija njihove stanovanjske hiše. Tožniki so trdili, da je bilo z objavo nedopustno poseženo v njihovo zasebnost, čast in dobro ime, ter zahtevali umik članka in fotografije s spletne strani ter prepoved bodočega objavljanja.

Z mnogimi stališči, zapisanimi v odločbi Vrhovnega sodišča, se v društvu novinarjev lahko strinjamo, saj tudi naš Kodeks novinarjev Slovenije daje ustrezno težo pravici do zasebnosti, še posebej, ko gre za žrtve kaznivih dejanj.

Kodeks poudarja tudi nujnost spoštovanja domneve nedolžnosti.

Poleg tega tudi za Vrhovno sodišče ni dvoma, da med naloge medijev spada »poročanje o kaznivih dejanjih od obstoja samega suma do pravnomočnega zaključka kazenskega postopka. Poročanje o kriminaliteti je tema v javnem interesu, saj se na ta način uresničuje odvračalna in zastraševalna vloga kazenskega prava ter omogoča javni nadzor nad delovanjem kazenskega pravosodja«.

Ni pa se mogoče strinjati z vsemi zaključki Vrhovnega sodišča, zapisanimi v tej zadevi. Tako je presodil tudi medij, ki je zoper odločbo vložil ustavno pritožbo, vendar Ustavno sodišče pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

To odločitev Ustavnega sodišča obžalujemo, saj menimo, da so nekatera načelna stališča, zapisana v odločbi, preveč omejujoča, ko gre za pravico do svobode izražanja. Govorimo o stališčih, povezanih s prepoznavnostjo oseb, o katerih se poroča, in sicer:

• stališče, da je poročanje, ki omogoča prepoznavnost, »dopustno le, kadar gre za primere težke kriminalitete ali kazniva dejanja, ki so javnost občutno pretresla«,
• stališče, da je »pri presoji prepoznavnosti odločilno, ali je bila oseba vsaj za del bralstva oziroma naslovnikov prepoznavna. Tako zadošča, če osebo prepozna določena skupina ljudi, ki je zaradi svojega posebnega védenja o osebi, o kateri se poroča, v položaju, ki ji omogoča prepoznavo«.

Prvo stališče je po našem mnenju preveč omejujoče, saj javni interes zreducira na primere težke kriminalitete ali primere, ki so javnost občutno pretresli, pri tem pa zanemari vse druge situacije, kjer je podan javni interes za poročanje o storitvi kaznivega dejanja na način, da je obtoženec prepoznaven. Uredniška presoja o upravičenosti objave informacij, ki omogočajo prepoznavnost vpletenih v kazniva dejanja, ob spoštovanju domneve nedolžnosti, ne more biti odvisna od potencialne pretresenosti javnosti. Javnost postane “pretresena” šele po tem, ko novinarji o nečem poročajo!

Drugo stališče pa dejansko pomeni popolno omejitev poročanja o kaznivih dejanjih, saj se tudi s skrbnim opuščanjem podatkov ni mogoče izogniti temu, da določeni posamezniki ne bi prepoznali oseb, o katerih se poroča. Več v KRITIKA DVEH STALIŠČ, ZAPISANIH V ODLOČBI II IPS 77/2020.

Zaskrbljeni smo, kako se bodo stališča, zapisana v odločbi Vrhovnega sodišča, prelila v prakso nižjih sodišč. To se je že zgodilo, ko so leta 2023 okrajna sodišča v Ljubljani, Kopru in Kranju z začasnimi odredbami naložila več medijem, da iz novic s sojenja v primeru domnevnega okoljskega kriminala, za kar je zagrožena do osem letna zaporna kazen, umaknejo ime obtoženega. V društvu novinarjem smo opozorili, da gre za nesorazmeren poseg v pravico do obveščenosti.

Ta začasna odredba je bila v enem primeru nato sicer razveljavljena, vendar medij, čeprav je šlo za zadevo, v kateri je prišlo do oškodovanja okolja in lokalne skupnosti, več kot pol leta ni mogel poročati o kazenskem postopku zoper kmeta na način, da bi bil ta prepoznaven.

V Društvu novinarjev Slovenije pričakujemo, da bodo sodišča tudi pri poročanju o storitvi kaznivih dejanj stališča, zapisana v sodbi II Ips 77/2020, upoštevala ne kot recept, uporaben za vse primere, temveč kot vodilo pri skrbnem tehtanju med pravico do zasebnosti in pravico do svobode izražanja.