O novinarskem vsakdanu in protimedijskih frontah

Živimo v časih, ko je novinarski vsakdan približno tak: Ko se zjutraj zbudiš, najprej preveriš družbena omrežja, kdo je tebe, tvoj medij ali tvoje kolege verbalno napadel, oblatil, diskreditiral ali spet širi kakšno laž, da bi spodkopal tvojo verodostojnost. To nato vržeš čez ramo, da se lahko poženeš v nove delovne obveznosti, in se, morda zaradi korona razmer kar od doma priklopiš v službo. Spremljaš dogodke na daljavo, nato se trudiš pridelati dodatne informacije, nove zgodbe, ker si seveda kot novinar stalno v pogonu. Če jih želiš pridobiti od vladnih organov, jih po navadi čakaš več dni ali pa jih niti ne dobiš, ker koplješ dlje z vprašanji, namesto da bi se zadovoljil že s povedanim na vladnih novinarskih konferencah. Ker je to tvoje delo.

Nekje do kosila se odpre nova protimedijska ali protinovinarska fronta. Danes je to ustavitev financiranja Slovenske tiskovne agencije, jutri bo krčenje sredstev za RTV Slovenija v skladu z žuganji, da je tam tako ali tako zaposlenih preveč novinarjev in da je vsakršno plačevanje prispevka tratenje javnega denarja in da bo bržkone s prevladujočimi vladi nenaklonjenimi vsebinami pometla nova metla. Pojutrišnjem bodo na vrsti časopisi.

Potem ugotoviš, da se je medtem spet pojavil novi medijski portal – morda je to kar paralelna tiskovna agencija, nov zasebni provladni projekt, zagnan v imenu pluralizma in zagotavljanja večje medijske raznolikosti – ki naj bi jo torej omogočil le še en od medijev iz provladnega ekosistema. Ta vzporedni strankarski medijski sistem, ki ni nič drugega od propagande, ne pa kaka resna protiutež tako imenovanim mainstream medijem, kakopak, širi edino pravo resnico – in ta nas novinarje kot razširjevalce lažnih novic ali kar lažnivce, kakor smo ožigosani, tako ali tako ne zanima, za nameček pa zdaj doma sproducirane laži izvažamo še v tujino. Sledenje profesionalnim in etičnim novinarskim standardom seveda ni kategorija, ki bi jo razumela ali hotela poznati provladna mašinerija. Neodvisno novinarstvo v tej shemi nima več domovinske pravice – nasprotno, vse bolj je preganjano in izganjano.

Ko kot novinar zvečer zaključiš delo, na osrednjih informativnih oddajah pogledaš še prispevek o tem, kako je ta ali oni politik obračunal s tem ali drugim novinarjem, ali pa, kako v oddajo vladni urad za komuniciranje ni spustil tega ali onega strokovnjaka. Pred spanjem odgovoriš še na nekaj zapisov na družbenih omrežjih, ne tistih od jutra, ampak že spet novih – ki te proglašajo za sramoto, krivca za širjenje pandemije in covidne smrti ali za kaj tretjega – ta meni je zelo širok, predvsem pa je neokusen.

A vendar so med odzivi tudi taki, ki sporočajo, da te potrebujejo, da se zanašajo nate, da jim posreduješ verodostojne vsebine. In da te podpirajo, ker so relevantne. In to zavezništvo z javnostjo, ki pretresa, presoja, dvomi, zahteva odgovore in ne pristaja na zgolj posredovanje vladnih sporočil, temveč terja kontekste in analize, ti da moč, da naslednje jutro znova vstaneš.

Morda je za koga prikaz, opis delovnika preveč osebna ali čustvena izpoved tudi v luči tega foruma, a tako osebno je, žal, že postalo – osebni brezsramni in brezobzirni obračuni vse bolj krojijo današnjo medijsko politiko, ker so tudi učinkovita diskreditacijska metoda.  Pri teh so v ospredju tudi blatenja novinark kot žensk neposredno iz vladnih vrst in vrst podpornikov – ni nam treba naštevati dokazov – vsak dan se kar sami zlagajo tako v domači kot mednarodni javnosti, in zaradi tega očitnega smo sploh tu.

Novinarke smo seveda le del širše zgodbe, nič več, nič manj. Pravzaprav bi bilo naše življenje lahko precej enostavno, če bi se preživljale z lažmi in šle z njimi spat (prosto po Janševi obtožbi novinarke Politica Lili Bayer »l(a)ying for a living«). Morda bi bilo enostavneje, če bi dejansko le služile skritim agendam in interesom iz ozadja, ki nam jih podtikajo, in bi se preprosto zaradi udobja odpovedale etiki oziroma kar temeljem poklica.

Pritisk na medije postaja koordiniran in sistematičen – sploh ne gre le za to, kaj predsednik vlade Janez Janša tvitne v svet, gre predvsem za vzvode moči, ki jih uporablja zato, da bi si podredil medije oziroma vzpostavil vzporedni medijski sistem, tudi v političnih in kapitalskih spregah z madžarskih, Orbanovim krogom. Vlada želi še pred predsedovanjem, pomembno evropsko vlogo, ki je pred državo Slovenijo, finančno zlomiti Slovensko tiskovno agencijo, enega od temeljev javnega servisa, pokopati verodostojno in profesionalno novinarstvo – da bi v svetu prikazala lepšo, pa četudi izkrivljeno sliko. Kakšno sliko o sebi pa lahko realno vzpostavi, pa je ob vsem, kar je v obtoku, skorajda odveč debatirati in se nazorno kaže tudi danes – to, da so oblasti odpovedale sodelovanje in se sklicevale na pogoj fizične prisotnosti v Bruslju, najprej pa niti ne našle uradnega vabila, je le krinka zato, ker se niso pripravljeni soočati z mnenji, ki jim žal nastavljajo ogledalo, čeprav verjamem, da podobe v njem ne želijo videti. In odraža izključevalno, izločevalno politiko – ne pa politiko, ki stavi na demokratično razpravo.

Spoštovani, preveč je front, s katerimi se novinarji vsakodnevno borimo za lasten obstoj in zaščito svojega imena, namesto da bi energijo lahko vlagali samo in zgolj v iskanje odgovorov, ki zanimajo javnost in jih javnost potrebuje. Že dolgo to počnemo na etični pogon. V Sloveniji smo mediji v pandemiji opravili izjemno odgovorno delo. In ga še opravljamo. In ga bomo, dokler bomo obstajali, pa naj nam še tako spodkopavajo tla pod nogami. Vedno bolj resna pa je grožnja, da bomo ostali brez ključnih verodostojnih akterjev na medijskem parketu. In brez teh ostane le še prej omenjeni provladni ekosistem, ki mu je sledenje profesionalnim novinarskim standardom čista neznanka in nima zveze z novinarstvom. In državljani ostanejo brez medijskega mehanizma nadzora nad oblastjo. In brez zagovornika temeljnih demokratičnih vrednot, vrednot pravne države, vrednot, ki so nenazadnje vrednote EU.

Slovenija ni prva, ki gre po tej poti. Pot je začrtana, ali ji bomo v Sloveniji sledili, pa je odvisno tudi od tega, ali bo tistim, ki po njej želijo, kdo postavil znak STOP. Ga boste vi?

Prepis govornega nastopa Petre Lesjak Tušek na razpravi skupine za spremljanje spoštovanja demokracije, načel pravne države in državljanskih svoboščin, ki deluje v okviru evropskega parlamenta, 5. marca 2021.