Ogromno vedeti, ogromno znati

Komentar

Ogromno vedeti, ogromno znati

Matija Stepišnik, predsednik DNS

Pogrešam ga. Zelo. Dobro leto je, odkar je lani oktobra odšel Mirko Lorenci. Mentor. Danes tistih pravih medijske hiše nimajo več, ukinile so jih pod firmo “varčevalnih ukrepov”. Nesporna novinarska avtoriteta, zame enostavno velikan poklica. Pravzaprav mi vsake toliko odmeva v glavi, kar mi je neštetokrat rekel, da mora novinar neskončno dobro poznati stvari, da lahko verodostojno in pošteno razlaga ljudem svet okoli njih. Da more biti sijajno razgledan, naučen, načitan … Venomer je hodil okoli z debelim šopom časopisja, domačega in tujega, vedno je znal predlagati v branje knjige, glavne televizijske oddaje je redko zamujal, spremljal je poročila v več jezikih … Danes bi kdo izustil, jap, pač novinar stare šole. Morda za koga res “stare”, klasične, a v tem pogledu večne. Zatorej vedno znova nove. Jasno je, da je težko (z)držati neizprosni tempo vseh procesov, sprememb, v vrtinec katerih je padel svet, a je pravzaprav ključno, da ohranjamo standarde novinarske kakovosti, znanja, profesionalizma in nenazadnje tudi trendov.

Ni dvoma: kriza je v novinarstvo udarila z vso silo. Že prej so izumitelji, ambasadorji in (pod)izvajalci logike profita začeli medijske hiše počasi, a vztrajno spreminjati v obrate reciklažnega “fast news” novinarstva. V katerem bi lorenciji s svojim vztrajanjem, da mora novinar znati in vedeti ogromno, postali dinozavri, duh njihove novinarske strasti in refleksa pa nekaj, o čemer bi pisali le še učbeniki iz antikvariatov. Tehnologijo obrata v medijski industriji, za katerim poleg golih kapitalskih interesov seveda stojijo še utečene metode iz tovarn političnih manipulacij in interesnih ozadij, v knjigi Zgodbe s ploščate zemlje (v izvirniku Flat Earth News) lucidno razkrije Nick Davies. Novinarji, ki štancajo, ki ne znajo dovolj, ki se ne izobražujejo, ki možgane vklopijo, ko prestopijo prag svoje medijske hiše in jih dajo na off sekundo po tem, ko jim vratar pomaha v slovo, so enaka nevarnost za poneumljanje nacije in zaton kritične javnosti, kot so politične in kapitalske macole, ki udarjajo po novinarskih peresih, računalnikih, kamerah, objektivih in mikrofonih. Res živimo in delamo v časih, ko je kriza dejansko, objektivno zarezala tudi v medijske budžete za kakovostno novinarstvo. A obenem je prišla za uprave še kot priročen alibi za reze v stroške redakcij. Zato je na nas še toliko večja odgovornost, da se borimo. Proti kratkovidnim ukrepom, ki drastično nižajo novinarsko, medijsko kakovost in načenjajo neodvisnost, zato pa jemljejo verodostojnost, tisto, na čemer mediji obstojimo ali pademo. A to ni le bitka proti, je tudi bitka za. Ta je vedno težja. Za lastno poklicno integriteto; za to, da bomo z dovolj prepričljivimi informacijami, z vedenjem o ozadjih, o tistih stvareh, ki nam jih vedno bolj subtilno skrivajo, z verodostojnimi vprašanji, ki terjajo nedvoumne odgovore, še naprej nesporni zavezniki javnosti. Bralcev, poslušalcev, gledalcev. Oni so naši edini naravni zavezniki. Okrepitev ali pa obnovitev tega zavezništva je ključna za to, da iz krize medijski in javni prostor ne bosta izšla usodno poškodovana. Bolj čistega skupnega interesa ni.

Zato gledamo naprej. Zato delamo Naprej/Forward. Ker želimo naprej. Ker ne bomo obsedeli za računalniki in pasivno, jebivetersko čakali, kaj bo prinesla usoda. Ker ne pustimo, da nam sesujejo medijski svet, ta tudi fundamentalni prostor, v katerem se družba lahko pogovarja sama s sabo in o sebi ter kjer bi morali bolj kot kdajkoli potentno iskati rešitve za krizni čas. Ker hočemo znati in vedeti več. In nove stvari. Ker po svetu in doma obstajajo ljudje, ki nas lahko kaj (novega) naučijo. Ki lahko pomagajo, da tudi novinarji in uredniki naredimo nujne premike v pristopih, organizaciji … Ki nam lahko pojasnijo skrivnosti in pasti novih orodij, prijemov, lahko nam pomagajo izkoristiti vse možnosti, ki jih je prinesel napredek tehnologij. S tem utrjujemo pozicije, da bomo lahko vse večne zakonitosti novinarskega poklica, takšne kot jih je znal učiti Mirko Lorenci, še bolj razvijali in branili tudi v vse bolj brutalnih, nepreglednih, kompleksnih, prefriganih igrah in preigravanjih v režiji različnih centrov moči. A obenem jih bomo še dopolnili in nadgradili z novimi možnostmi.

Ali kot je oni dan v Dnevniku rekel eden od tistih, ki iz od krize utrujenih Aten prihaja v Ljubljano. Nikolas Cimpidas: “Zdaj je čas, da ponovno začnemo braniti temeljne stvari – za ohranitev našega dostojanstva in ponosa. Ko bo ta mikrofon utihnil, ne boste več slišali glasu zaposlenih na ERT, ki je vaš glas. Ravnokar sem dobil ukaz, naj neham govoriti. Zdaj odhajamo. Še se bomo srečali.” Nato ga je aretirala policija in odpeljala.

Del naše borbe je tudi Naprej/Forward. Ker za izpolnjevanje pravice vedeti je treba dejansko ogromno vedeti, ogromno znati. Zato se vidimo tam.