O “psih čuvajih” na vrvici, pisanju o vojnem zločincu, književnosti in politiki skozi oči novinarja, pisatelja in scenarista Ivice Đikića

Razen novinarjev in urednikov imajo le redki vpogled v to, kar se dogaja v zakulisju medijev. Živimo v zapletenem svetu, polnem različnih gospodarskih in političnih interesov. Nemalokrat se ti interesi vmešavajo tudi v delo novinarjev, ki bi kot »psi čuvaji« morali delovati neodvisno.  To dogajanje je odlično povzel novinar, pisatelj in scenarist Ivica Đikić v nadaljevanki Novine (Časopis).

Ko medij postane orodje političnih in gospodarskih interesov

Đikić se je z novinarstvom začel ukvarjati že v najstniških letih. Delal je na številnih hrvaških medijih, pozornost je prvič pritegnil kot novinar Slobodne Dalmacije, pomemben odtis je pustil kot urednik Feral Tribune, mesto urednika pa je za nekaj časa prevzel tudi v Novem listu. Nazadnje se je pridružil novinarski ekipi srbskega manjšinskega tednika Novosti v Zagrebu, za katerega še vedno piše.

Z nadaljevanko Novine je Đikić želel prikazati težavo, ki se pojavi, ko lastništvo medija prevzame nekdo, komur dobro novinarsko delo ni cilj sam po sebi, saj ima poleg medija v lasti še številna druga podjetja. Kot je pojasnil na festivalu Naprej/Forward, »v takšnih okoliščinah novinar ne more neodvisno in dobro delati. Mediji postanejo orodje za uresničevanje interesov lastnika, ti pa večinoma nimajo veze z dobrim, kritičnim in raziskovalnim novinarstvom«.  Đikić meni, da bi se moralo zakonsko prepovedati, da ima nekdo poleg nekega medija v lasti še številna druga podjetja. »Tako bi se zožil prostor za manipulacijo in ubijanje novinarstva,« je poudaril.

Rdeča nit nadaljevanke so odnosi v uredništvu časnika Novine pod novim lastništvom v kontekstu družbene tranzicije na Hrvaškem. V zgodbi se prepletajo interesi medijev, politike, represivnega državnega aparata, pravosodja, policije, poslovnih krogov, Cerkve in kriminala. Đikić skozi serijo brez olepšavanja prikaže tudi človeške lastnosti, kot so poštenje, ambicioznost, izdaja, strah, nečimrnost, ljubezen, zavezanost, izdajalstvo ter želja po moči in bogastvu. Ključen poudarek je na boju za politično oblast, ki krha uredništvo časopisa in novinarjem preprečuje, da bi svoje delo opravljali neodvisno.

Res je, da je moč novinarstva generalno gledano usahnila. Novinarji pogosto prejemajo nizke plače, bojijo se, da bodo izgubili službo, skratka, nimajo finančne sigurnosti. V takšnih okoliščinah je težko dobro pisati.

S tem problemom se je v preteklosti soočil tudi sam. »Ko sem bil urednik Novega lista je lastnik od mene večkrat zahteval, da kakšnega novinarskega prispevka ne objavim. Dvakrat sem popustil. Enajst mesecev zatem, ko sem bil imenovan za glavnega urednika, sem s tega mesta odstopil,« je pojasnil.

Kljub številnim anomalijam, ki jih vidi v strukturah medijskega lastništva, Đikić vseeno ni tako črnogled glede novinarstva samega po sebi. »Kakovostni prispevki, ki premikajo stvari, še vedno obstajajo. Je pa res, da je moč novinarstva generalno gledano usahnila. Novinarji pogosto prejemajo nizke plače, bojijo se, da bodo izgubili službo, skratka, nimajo finančne sigurnosti. V takšnih okoliščinah je težko dobro pisati,« je povedal. Prihodnost kvalitetnega novinarstva vidi v manjših, manj prepoznavnih in nekonvencionalnih medijih.

Številni novinarji so izgubili službo predvsem v času krize in nekateri so se začeli ukvarjati s promocijami in z odnosi z javnostmi. »S tem poklicem ni nič narobe, tisti, ki ga opravljajo, imajo svojo vlogo v družbi. Vendar besede odgovornih za odnose z javnostmi ne smejo postati glasnejše od novinarstva,« je poudaril. Pri tem spet gre za problem interesa, saj »bodo odgovorni za odnose z javnostmi nekega podjetja ali posameznika vedno komunicirali v interesih tistega, ki jih je zaposlil.«

Besede odgovornih za odnose z javnostmi ne smejo postati glasnejše od novinarstva.

Čeprav čuti močno strast do novinarskega dela, nikoli ni imel želje, da bi s pisanjem spremenil svet. Novinarstvo je zanj, tako rečeno, prva stvar, na katero pomisli, ko zjutraj vstane, in zadnja stvar, na katero pomisli, preden zaspi. »To je edina stvar, ki jo obvladam. S pisanjem se ukvarjam že celo življenje. To je težko pojasniti. Zdi se mi pomembno, da lahko vedno pristavim nekaj smiselnega,« je povedal.

Književnost je učiteljica življenja

Kot je poudaril Đikić, nam književnost nudi način, da doživimo nekaj, kar so drugi že doživeli. S pomočjo knjig se lahko učimo iz izkušenj, ne da bi jih morali izkusiti tudi sami. Pripravijo nas na življenje.

Đikić ni aktiven zgolj na novinarskem področju. Ustvaril je mnogo del, v katerih se je osredotočil na različne družbene problematike. Med drugim je avtor politične biografije Stipeta Mesića Domovinski obrat, romana Ponavljanje, portreta Gotovina: Stvarnost in mit, ki je preveden tudi v slovenski jezik, romana Circus Columbia, po katerem so posneli film, in dokumentarnega romana Beara, v katerem je predstavil delovanje in vlogo načelnika za varnost v štabu vojske Republike Srpske Ljubiše Beara v srebreniškem genocidu.

Ko se je odločal o pisanju romana Beara je na začetku razmišljal, da bi vanj vpeljal tudi nekaj fikcije.  Vendar je, kot je poudaril, »resničnost te zgodbe bila tako nadrealna, da tega enostavno nisem mogel preseči«. Zgodbo o genocidu v Srebrenici je raziskoval deset let. »Nisem našel načina, da napišem dober roman, ne da bi pri pisanju uporabil tudi novinarske veščine. Brez dobrega poznavanja tematike o njej enostavno ne moreš pisati,« je pojasnil. »Menim, da je največja vrednost te knjige v tem, da skušam v njej točno razčleniti, kaj se je dogajalo, kdo je ubijal, zakaj, kako, kje,« je dodal. Vsi podatki v knjigi se skladajo z realnostjo.

Đikića pri politikih najbolj fascinira moč, ki jo imajo. »Ti ljudje, ki jih na nek način preziramo, ki nam gredo na živce, močno vplivajo na naša življenja,« je pojasnil. Politiko je opisal kot zelo kompleksen in zatiran poklic, ker vsebuje številne elemente, ki se jih je nemogoče priučiti, saj izražajo značaj osebe. »Zanimivo je opazovati, kako politiki prenašajo vsakdanje pritiske, s katerimi se vedno znova soočajo. Namreč, neprestano so pred očmi javnosti. V njihovem obnašanju se da prebrati, kakšen značaj imajo,« je dejal.

Hkrati je po njegovem mnenju zelo pomembno, kako politični akterji interpretirajo in relativizirajo dogodke. »S tem, da zanikajo, da se je tam zgodil genocid, močno vplivajo na družbo. To počnejo zato, da dobijo glasove ljudi, ki to želijo slišati, saj se s tem izognejo občutkom krivde. Tako so prišli v začarani krog, iz katerega je nemogoče uiti, razen če se ne pojavi neka oblast, ki bo ta krog prekinila. Politika, ki ljudi ozdravi s tem, da jih sooči s kruto resnico.«