“Pa saj ni konec sveta.”

O moči in prekletstvu tega našega čudovitega poklica si je novembra lani v Kinu Siška ob svojem zadnjem javnem nastopu, ko je prejemal nagrado Društva novinarjev Slovenije za življenski prispevek k razvoju slovenskega novinarstva, zaželel govoriti Matjaž, ko se bo nekje drugje, “v novinarskem peklu, na levi ali desni strani tega kotla”, srečal z vsemi, ki s peresom, računalnikom, diktafonom ali kamero krojijo slovensko novinarsko krajino.

O moči in prekletstvu … Štirideset let je bil eden prvih obrazov slovenske televizije. Najprej nacionalne, potem se je preselil na konkurenco, na POP TV in tam ostal do konca. Ko je že vedel za zahrbtno bolezen, ki ga razjeda, je še kar delal. Bil je ze zelo slaboten, pa je še kar naprej hodil v službo, ki je bila njegovo življenje. In službo in življenje je imel rad. V svoji novinarski in voditeljski karieri je doživel vse. Vzpone in padce enega sistema, razpad države, razpad enih družbenih vrednot, nastanek novih. Skozi njegove “roke” so šli vsi predsedniki, veliki direktorji, slavni in neslavni politiki, ljudje, ki so krojili našo zgodovino.

In vedno jih je gledal z distance. Vsa pozornost, ki smo jim jo namenjali, se mu je včasih zdela pretirana. “Pa saj ni konec sveta,” je dejal vsakič, ko je razpadala koalicija ali vlada. Veliko raje je imel majhne, obrobne novinarske zgodbe, ki so jih ustvarjali navadni ljudje, saj se je se predobro zavedal, da novinarstvo ne raste samo v kvadratu med Gregorčičevo in Šubicevo ulico. Ljudi je imel rad, do njih je bil vedno nepopustljivo iskren. In zato so mu ljudje to iskrenost v veliki meri vračali. Nič ga ni zlomilo, niti čas ga ni povozil.

Vsak prihod novih tehnologij, HD tehnik, drugačnega načina ustvarjanja oddaj je sprejel kot velik izziv, kolegom v redakciji, ki bi jim lahko bil celo dedek, pa je vedno znova širil obzorja z znanjem, načitanostjo, izjemnim spominom in ljubeznijo do lepe slovenske besede. In bil neizprosen, ko je bilo treba jasno povedati, kaj je pravično in kaj je prav. In čeprav je bil nesporna televizijska zvezda, je bil najbolj nezvezdniški človek daleč naokrog. Ni maral blišča in bede, ki ju prinese dejstvo, da si znan. Vedno je ostal skromen, prijeten sogovornik, človeški in iskren.

Ko so se ugasnile luči, se je vrnil v najbolj nezvezdniško sosesko, v kateri je živel, se s prijatelji usedel v lokalni bife in tam so dolgo v večer razpredali o življenju. Življenju, ki ga je imel rad. Tudi v zadnjih dneh, ko je telo ze opešalo, ni izgubil smisla za humor in neskončne želje. Želje živeti. Srečno pot, dragi Matjaž in nasvidenje v novinarskem peklu … “Kjer bomo delili vse, od veselja do žalosti, od solz do smeha. Od iskanja do najdenja. Od vzponov in padcev, od porazov do zmag. Deliti je treba tudi ljubezen in na koncu tudi življenje. In potem je vse lažje in rodi se novo upanje …“

Sodelavci s televizije Pop TV