Pozivi k rešitvi terminološke dileme popravka in posodobitvi medijske zakonodaje

Ljubljana, 14. marca (STA) – Zakaj morajo mediji objavljati neresnične popravke, so se na nocojšnji okrogli mizi v organizaciji Društva novinarjev Slovenije (DNS) spraševali sodelujoči, ki so se strinjali glede terminoloških zapletov pri poimenovanju pravice do popravka. Opozorili so tudi na nujnost sprememb in posodobitve medijske zakonodaje.

Po aktualni zakonodaji se popravek, ki v očeh javnosti izpodbije kredibilnost medija, v sodnih sporih, če do njih pride, smatra predvsem kot pravica do odgovora in sodišča resničnosti vsebine popravka sploh ne preverjajo. Da se je pravica do popravka v pravni praksi uveljavila po načelu “naj se sliši druga stran,” je pojasnil odvetnik družbe Pro Plus Cene Grčar. “S čimer samo po sebi ni nič narobe, problem pa je, da sodna praksa to spreminja v pravico do dostopa do medija, ki pa ne obstaja,” je opozoril.

POSNETEK DEBATE JE DOSTOPEN TUKAJ.

Tako se zgodi, da sodišče mediju naloži objavo popravka, s katerim prizadeti doseže, da medij zanika “očitno resnična dejstva” tudi z neresnico. “Koncept popravka je tak, da resnico izloči iz presoje,” je poudaril Grčar.

Zakon je zasnovan tako, da mora medij objaviti vsak popravek, razen če niso podani odklonitveni razlogi, je dejala sodnica višjega sodišča v Ljubljani Vesna Bergant Rakočević, ki je objavo popravka označila tudi kot poseg v medijski prostor. Dodala je, da sodišče ne presoja resnice, ampak to, ali je bil nekdo prizadet.

Odvetnica Jasna Zakonjšek, tudi pooblaščena zastopnica različnih tiskanih medijev, pa je pojasnila, da je v večini primerov to, da se sodišča ne ukvarjajo z resničnostjo, razumljivo. “Če bi se spuščali v vprašanje, kaj je res, bi se postopek podaljšal. Bistvo popravka pa je, da je hiter,” je spomnila.

Da je temeljni problem v sami terminologiji, je izpostavil odgovorni urednik Dnevnika Miran Lesjak, s čimer so se strinjali tudi ostali sodelujoči. Pri nas razumemo popravek kot korekcijo napake, vse primerljive medijske ureditve pa po njegovih besedah poznajo ta institut kot institut odgovora na novinarski prispevek. Ena od rešitev je po njegovem sprememba zakona, ki bi pravico do popravka zreducirala samo na zanikanje zatrjevanih napačnih dejstev v prispevku.

K bolj jasni opredelitvi terminologije, kaj je prikaz nasprotnih dejstev oziroma pravica do odgovora, je pozvala tudi odgovorna urednica STA Barbara Štrukelj. Javnost popravek dojema kot popravek dejstev, ki so sicer resnična, in to novinarja boli, je dodala.

Težava je po njenem mnenju tudi v povzemanju med samimi mediji, ki ne povzamejo nujno tudi morebitnega popravka napačne informacije. Ob tem je izpostavila smiselnost razmisleka o večji dodelanosti tega področja. “V interesu vsakega medija in njegova odgovornost je, da objavlja točne informacije. Ker je medijski prostor prepleten, se zgodi, da popravek ne prodre v vse kapilare tega prostora,” je menila.

Grčar, ki je do trenutne ureditve pravice do popravka zelo kritičen, je še izpostavil možnost, da se z zlorabo pravice do popravka lahko zgodi, da se mediji pokrivanju določenih tem izognejo, saj bi morebitni zapleti prinesli veliko več dela in nejevolje. Objava popravka pa po njegovih besedah tudi sicer močno vpliva na to, kako javnost dojema delo medija oziroma novinarja, ki je moral objaviti neresničen popravek.

Javnost odziv v članku dojema drugače kot popravek, je opozorila tudi Zakonjškova, ki je za zlorabo pravice do popravka označila primere, ko se pozvana stran na novinarjeva vprašanja ne odzove, kasneje pa vloži zahtevo za popravek.

Po Lesjakovih besedah večino zahtev po popravku na Dnevniku dobijo od korporacij in različnih državnih institucij. Posameznik po njegovem mnenju namreč pravice do popravka ne pozna dovolj dobro niti nima finančnih zmožnosti, da bi jo uveljavljal, ko jo medij zavrne.

Pogovora v organizaciji DNS se ni udeležil nihče z ministrstva za kulturo, ki sicer obljublja dolgo pričakovane spremembe medijske zakonodaje.