Primož Cirman: Mediji so prepogosto žeton za igre na političnih in kapitalskih šahovnicah

»Zgodbe so moje življenje,« pravi Primož Cirman, ki kot novinar pokriva, analizira in komentira zapletene teme, kot so drugi tir, prodaja NLB, težave Adrie Airways in številne druge. Zgodbo o TEŠ 6 je s pomočjo intervjuvanja virov in zbiranja dokumentov zaobjel tudi v knjigi NepoTEŠeni. S pronicljivim novinarjem smo spregovorili o njegovih pogledih na vlogo novinarjev danes, pisanju knjige in lastniških prevzemih medijev.

V intervjuju na spletnem portalu Siol.net ste omenili, da »v današnji medijski krajini velikih zgodb sploh ni mogoče več spisati«. Kako bi ocenili vlogo novinarja in informativnih medijev v družbi danes?

Kot vedno bolj pomembno. Živimo v času poplave informacij, ki nam v življenja vdirajo prek vedno večjega število kanalov. Klasični mediji že zdavnaj niso več filter, ampak le eden od ponudnikov informacij. Prav zato je njihova odgovornost še toliko večja. Proti propagandi, v zadnjih letih poimenovani kot »fake news«, se lahko borijo le s kredibilnimi in zaupanja vrednimi informacijami in zgodbami. Če želijo biti slišani, morajo delati še bolje, še kvalitetneje kot pred desetletjem ali več. Pri tem novinarji danes nismo le »psi čuvaji«, ki zahtevamo odgovornost od nosilcev oblasti, ampak tudi eden zadnjih branikov posameznih vrednot, predvsem humanizma.

Kako se pravzaprav lotiti tako obširne in kompleksne zgodbe, kot je zgodba o projektu TEŠ 6? Kakšen je bil vaš preiskovalni oziroma delovni proces?

V resnici nič posebnega. Še na Dnevniku sem kot novinar pokrival področje energetike in logično je, da me je gradnja največje elektrarne v zgodovini samostojne Slovenije zanimala. Ko so se pojavili prvi indici, da se pri tem dogaja marsikaj čudnega, je bilo vse skupaj zgolj stvar vztrajnosti in dela. Knjiga je bila le nadgradnja tega – zgodbo zajeti v celoto, ji dati rep in glavo, zato da bi se kot družba kaj naučili in v prihodnje ne ponavljali starih napak.

Kaj je pri pisanju knjige NepoTEŠeni bil največji izziv in kako ste prišli do ključnih informacij?

Daleč največji izziv je bilo to kompleksno zgodbo, ki je segala na področja energetike, ekonomije, politike in žal tudi sumov kriminalnih dejanj, zaobjeti v celoto. Kako torej nečemu, kar je trajalo več kot deset let, zapisano pa je bilo na 10.000 straneh dokumentov, dati začetek, logično nadaljevanje in konec, hkrati pa to napisati na način, da bo razumljiv vsakomur. Ključne informacije sem pridobival z običajnimi novinarskimi tehnikami: v pogovorih z viri in brskanjem po dokumentih, ki sem jih pridobival na različne načine.

Ste se med pisanjem knjige ali po objavi soočili tudi s kakšno grožnjo oziroma  pritiski? Če da, lahko to opišete in kaj ste zatem storili?

Neposrednih groženj ni bilo. Precej bolj kot jaz so bili na udaru nekateri ljudje iz Šaleške doline, ki so se takrat zapovedanemu konsenzu o nujnosti gradnje TEŠ 6 upirali, za kar je bilo treba imeti veliko poguma. Tem ljudem – sami dobro vedo, kdo so – sem neskončno hvaležen, da so z menoj delili informacije, ki so jih izvedeli, dvome ali strahove. Ko so dejstva počasi začela razbijati monolitnost lažne pravljice o investiciji, ki bo dobra za vse, se je izkazalo, da so imeli prav. Nekateri snovalci projekta TEŠ 6 so danes zelo bogati ljudje. Rudarji v Premogovniku Velenje od nje nimajo ničesar.

Pri tem novinarji danes nismo le »psi čuvaji«, ki zahtevamo odgovornost od nosilcev oblasti, ampak tudi eden zadnjih branikov posameznih vrednot, predvsem humanizma. 

Pisali ste tudi o projektu drugi tir. Menite, da je Cerarjeva vlada pri tem projektu ponovila Pahorjevo napako pri projektu TEŠ 6? Kakšne podobnosti in razlike opažate med projektoma sedaj in kako menite, da se bo ta železniška zgodba končala?

Veliko je podobnosti. Tudi ta projekt je do neke mere »izsiljen« od spodaj navzgor, država ga je začela graditi brez zaprte finančne konstrukcije, projektiran je razkošno, ker ga je gradbeni lobi pripravljal kot nadomestek za konec avtocestnega programa … A hkrati je precej tudi razlik. Ne gre za ekološko sporno elektrarno, ki bo ustvarjala izgubo, ampak železniški tir, ki bo razbremenil obstoječega. Poleg tega je vanj že od začetka uprtih ogromno luči, kar zmanjšuje tveganja za nedovoljene prakse. Pustimo se presenetiti.

Ste se zatem, ko ste zaključili knjigo NepoTEŠeni, lotili še kakšne druge zgodbe? Kakšna načrte imate za prihodnost?

Zgodbe so moje življenje. Kot novinar se jih vsak dan lotevam in o njih razmišljam. Nikoli jih ne zmanjka, saj je Slovenija kot deloma še vedno tranzicijska, a hkrati tudi varna država pravzaprav idealna za novinarsko delo. Nove knjige pa v tem trenutku ne načrtujem. Kar se tega tiče, sem potešen.

Dotakniva se še teme, o kateri boste govorili na festivalu. Kaj menite o trenutno verjetno najbolj aktualni temi v okviru lastniških prevzemov – o prodaji NLB?

Vidim jo kot žalostni epilog desetletnega obdobja slabih odločitev, v katerem je država prenehala opravljati svojo funkcijo, prazen prostor pa prepustila politikantskim in drugim parcialnim interesom. Vse je šlo narobe: od kronične zamude pri pomoči banki v času krize do nesrečne sanacije bank, po kateri je pravila določal Bruselj, vlada Mira Cerarja pa ni zmogla ali želela najti kompetentne pogajalske ekipe. Nisem »a priori« proti prodaji, ampak hkrati ne razumem, zakaj je država v celoti ni prodala strateškemu partnerju, kar bi ji prineslo višjo kupnino. Aktualni scenarij se mi zdi najslabši od vseh. Verjamem, da bo prodaja NLB tema, s katero se zna čez čas ukvarjati kakšna parlamentarna komisija ali drug preiskovalni organ.

Veliko je polemik o tem, ali je dobro ali slabo, da dobiva vedno več slovenskih podjetij tuje lastnike. Gre sicer za precej široko vprašanje, saj so učinki tako za podjetje samo kot za gospodarstvo v veliki meri odvisni od vodenja lastnika in številnih drugih dejavnikov, pa vendar: kakšni bodo po vašem mnenju kratkoročni in dolgoročni učinki teh prevzemov za slovensko gospodarstvo?

Lastnikov nikoli ne moremo soditi le po tem, ali so domači ali tuji. Imamo dobre in slabe lastnike, ki so lahko ‒ to že vemo iz izkušenj ‒ domači ali tuji. To ne sme biti ideološko, ampak ekonomsko vprašanje. Pozdraviti je treba finančno močne lastnike, ki podjetjem prinašajo nove trge, ideje, proizvodne programe, dobre kadre … Ki jih razvijajo in širijo znotraj svojih poslovnih sistemov. Za nami je tretji val privatizacije, v katerem se želje, da bi dobili finančno močne strateške lastnike, v številnih primerih niso uresničile. To ne preseneča, saj se je država sama spravila v položaj, ko je podjetja prodajala na hitro. Zamujena je bila marsikatera priložnost. Podjetja smo prevečkrat prodajali finančno šibkim vmesnim členom, ki jih bodo po nekaj letih preprodali naprej in pobrali zaslužek, ki bi ga lahko pobrala država oziroma prejšnji lastniki.

Pri nas imamo precej odličnih novinarjev, a jih bo vedno več moralo najti delo v nišnih ali drugih manjših, celo garažnih medijih. Ključ uspeha je v njihovem povezovanju v mreže.

Kako pa komentirate lastniške prevzeme medijev? V zadnjem času je najbolj aktualno dogajanje okoli Pro Plusa, zaskrbljujoče pa je tudi dogajanje, ki se, po navedbah Radia Študent, odvija na Delu, odkar je novi lastnik časnika družba FMR. Kako lastništvo slovenskih medijev vpliva na oblikovanje medijske krajine in na delo novinarjev?  

Žal slovenska tranzicija medijem – razen nekaterih izjem – ni prinesla finančno močnih lastnikov, ki bi prihajali iz panoge ali jo vsaj razumeli. Mediji so še vedno prepogosto žeton za druge igre na političnih in kapitalskih šahovnicah. Seveda se to pozna na novinarskem delu. Takšni lastniki v medijih vidijo le kratkoročni, recimo mu neekonomski donos, zaradi česar krčijo uredništva, ne vlagajo v kadre ali sprejemajo napačne odločitve pri prilagajanju novim razmeram na trgu. Posledično so v redakcijah razpadli nekoč dobro utečeni sistemi prenašanja znanja od izkušenih novinarjev na mlajše kolege. Za prihodnost slovenskega novinarstva me ni strah. Pri nas imamo precej odličnih novinarjev, a jih bo vedno več moralo najti delo v nišnih ali drugih manjših, celo garažnih medijih, ki si bodo preživetje zagotavljala z mednarodnimi razpisi. Ključ uspeha je v njihovem povezovanju v mreže, ki bodo sčasoma nadomestile nekatere uveljavljene medije, ki jih morda čez nekaj časa ne bo več ali vsaj v današnji obliki ne.