Projekt Evroposlanci: Od ideje do sprememb

Ste se kdaj vprašali, kako poslanci Evropskega parlamenta porabijo dodatke k plači, kot so potni stroški, žepnina, dnevnice in denar za plačilo asistentov, s katerimi naj bi pokrili stroške, ki jih imajo z opravljanjem javne funkcije? Novinarka Dela Anuška Delić meni, da imamo pravico in dolžnost, da te podatke pridobimo in analiziramo javno. Kot vodja in pobudnica projekta od Evropskega parlamenta s skupino 28 novinarjev iz vseh držav Evropske unije zato zahteva dostop do dokumentov o javni porabi denarja.

Ko so lani pri Delu pred evropskimi volitvami 2014 pripravljali interaktivno grafiko, so Delićevo zanimali dodatki k plači evropskih poslancev. Evropski parlament jo je pri tej zahtevi takrat zavrnil s trditvijo, da gre za osebne podatke poslancev. »To se mi ni zdelo prav, ker gre za javni denar,« pravi Delićeva, ki je februarja letos v pogovoru z danskim kolegom ugotavljala, da bi s povezovanjem novinarjev lahko zastopali vse države članice. Skupaj z 29 novinarji so zato vložili pritožbo na Evropsko sodišče. Ker jim parlament ni omogočil vpogleda v zahtevane dokumente, so novinarji prejšnji petek hkrati vložili pritožbe na Sodišče Evropske unije. Od parlamenta zdaj zahtevajo podatke za javno porabo sredstev evropskih poslancev zadnjih štirih let, kar je obdobje dveh poslanskih mandatov.

»Na simbolni ravni veliko pove, da se novinarji Evropske unije združijo v taki iniciativi in s svojimi zahtevami za dostop do dokumentov pokrijejo celo Evropo,« komentira Delićeva. Vsak novinar je namreč zahteval dokumente za poslance iz svoje države. Če bodo s tožbo uspeli, bodo tako imeli možnost analizirati javno porabo 751 poslancev. »To pomeni veliko. Včasih rečem, da smo kot organizirani kriminal,« se pošali pobudnica projekta.

Do sedaj so se vsi novinarji srečali le enkrat, na svetovni konferenci preiskovalnih novinarjev, večina komunikacije pa med njimi poteka s pomočjo spletnih orodij. »Izjemno pomembna je učinkovita koordinacija, saj je bistveno, da institucije naslavljamo sočasno in v predvidenih rokih,« pravi Delićeva.

Projekt bi težko zaživel brez pravne pomoči. Nataša Pirc Musar, pravna zastopnica projekta, ki je izkušnje na področju informacij javnega značaja nabirala v dveh mandatih kot informacijska pooblaščenka, poudarja, da imamo v Sloveniji enega boljših zakonov za pridobivanje tovrstnih podatkov: »Vse, kar se tiče porabe javnega denarja, mora biti javno.« V večini držav članic novinarji in državljani tako dobrih možnosti nimajo, pravi Pirc Musarjeva: »Ko pride do razkrivanja osebnih podatkov, so v Evropskem parlamentu zelo zaščitniški.«

In če s tožbo uspejo? »Končni cilj je, da pridobljene dokumente novinarsko in podatkovno obdelamo. Da opravimo nadzor nad poslanci namesto Evropskega parlamenta. Prepričani smo, da ta nadzora ne opravlja tako, kot bi ga moral oziroma bi ga lahko. Nas pa zanima, kaj je za tem. Ali je možno, da ni vse v redu?« razlaga Delićeva. Med čakanjem na razsodbo sodišča – lahko se zavleče tudi do leta in pol – novinarji ne bodo mirovali: »Če delaš na maratonskem projektu, kjer se dolgo nič ne zgodi, potrebuješ vmesne postanke, na katerih nenehno opozarjaš na problematiko.«

Več o projektu si lahko preberete tukaj, njegovo predstavitev na Medijski beri pa ogledate na povezavi.