Psi čuvaji na psu?

Danes, ko smo novinarji, paradoksalno, postali nepogrešljivi in pogrešljivi hkrati, ko se z razsežnostmi neprecenljive vloge novinarstva veliko in hkrati premalo ukvarjamo, ko se (samo)izprašujemo, kam drvimo in ali bomo zgrmeli, smo vse bolj podobni delavcem, ki smo jih med čakanjem na odpovedi še včeraj spremljali v tovarnah in jih, včasih neprizanesljivo in brez empatije, spraševali po intimnih družinskih usodah. Kak smisel, perspektivo (še) ima novinarstvo? Kako ga (u)braniti, če pokončne drže zamenjujejo strah, apatija, nezaupanje, pasivnost? Zakaj sklanjamo glave, ko odpuščajo kolege, potem ko smo se zlahka odrekli honorarnim sodelavcem in ko smo dopustili postopno razvrednotenje novinarskega dela s pristajanjem na prekarne oblike dela. VEČ