Roger Sevrin Bruland: Ko se znajdeš sam na terenu sredi Tajske, ni pomemben denar, pomembno je, da si zmeraj prvi

Novinarji so pri ustvarjanju celovitih prispevkov vse pogosteje prepuščeni sami sebi. »Zdi se, da so z vsemi roki in zahtevami danes kot na misiji preživetja v divjini,« pravi novinar NRK Roger Sevrin Bruland, ki je na delavnici »Sam na terenu« predstavil proces ustvarjanja takšnega prispevka na primeru reševanja tajskih dečkov.

Bruland se je na  prvo samostojno delo na terenu odpravil pred desetimi leti, ko je poročal o volitvah na Islandiji. Od takrat je uspel nabrati veliko zbirko tudi bolj adrenalinsko obarvanih terenov. Enega od prispevkov je snemal celo v Sloveniji, ko je v času največje begunske krize spremljal pot kurdske družine. Gotovo pa je eden njegovih najbolj odmevnih terenov poročanje o tajskih dečkih, ujetih v poplavljeno jamo.

»Biti hiter, to je najbolj pomembna stvar,« pravi Bruland. Pa ne le pravi, tako namreč tudi ravna. Nekega dne je, kot vsak drugi delovni dan, ob deveti uri zjutraj prišel v službo. Ob devet in trideset minut ga je urednik vprašal, če bi šel lahko na teren in poročal o reševanju tajskih dečkov. »Urednik mi je rekel, naj uredim zadevo,« pojasni. Ob dveh je sedel na letalu. »Z letalom sem imel tudi nekaj sreče, saj so bili na voljo le sedeži za prvi razred,« pravi novinar, ki mora sicer za službene obveznosti izbirati najcenejšo možnost. »Cena takrat ni bila pomembna, za breaking news vsaka ura šteje. Če smo želeli prehiteti konkurenco, sem moral odpotovati čim prej,« je dodal.

Novinarji finske medijske hiše imajo vsak svojo Mastercard kartico, s katero kupujejo službene stvari, kot so letalske karte in drugi nujni pripomočki. Na terenu si je moral večkrat kupiti tudi kakšen kos oblačila, saj so se njegova uničila ali pa ni imel možnosti pranja.

»Včasih kupim tudi kaj čudnega, na primer bonbone za sodelavce,« v šali priznava in pojasni, da je sicer treba vse stroške upravičiti. Za celotno odpravo na Tajsko je medijska hiša zapravila petnajst tisoč evrov, kar ni veliko, pravi Norvežan. »Enkrat je nekdo delal desetminutni vklop v živo prek telefona, konec meseca pa smo dobili račun za deset tisoč evrov, saj je bil klic v Švico,« primerja stroške. Medijska hiša denar prihrani drugje. »Namesto, da bi na teren poslali dve osebi, novinarja in fotografa, s sabo vzamem kamero, ki lahko posname tudi fotografije,« pravi Bruland.

»Cena takrat ni bila pomembna, za breaking news vsaka ura šteje.« Za celotno odpravo na tajsko je medijska hiša zapravila petnajst tisoč evrov, kar ni veliko, pravi Norvežan.

In tako je z ročno prtljago, ki je vsebovala le najnujnejše, pristal na Tajskem, kjer je enajst dni po 18 ur na dan delal – snemal, fotografiral, poročal v živo in raziskoval. Že navsezgodaj zjutraj je začel z vklopi ‒ tako vklopi za televizijo kot tudi radijskimi vklopi, ki jih je prenašal kar preko telefonskega klica. »Proti koncu sem bil že tako izmučen, da niti sedeti nisem mogel. Audio vklope v živo sem posnel kar med ležanjem na tleh,« je povedal. Zvečer je ponovil vajo in izpeljal še večerne vklope. »Zelo pomembno je, da uskladiš uro, saj lahko zaradi časovnih razlik zamudiš vklop,« je opozoril. Čez dan je moral iskati material za spletno platformo. »Ko se ni veliko dogajalo, je bil to kar problem,« se spomni. Snemal je prostovoljce, ki so kuhali in izjave dobil od danskih potapljačev. »Zaradi strogega vojaškega režima je bilo težko dobiti kakšne izjave. Večino potrjenih informacij sem tako dobil le od konkurenčnih medijev,« pravi.

»Presenečen sem, da je toliko novinarjev ostalo samo v medijskem središču. Veliko lahko narediš, če si malo kreativen in si upaš raziskovati,« pravi. In Brulandu se je raziskovalna žilica dobro obrestovala. Večina medijev ni imela dostopa do prostora reševalcev, a Brulandu se je uspelo prebiti do prostovoljnega gasilnega društva, kjer je edini posnel, kako so uspešno rešitev prvih dečkov praznovali reševalci. »Vsi so imeli posnetke ljudi z ulic, nam pa je uspelo dobiti dejansko reševalno ekipo,« je ponosen. »Če želiš premagati konkurenco, moraš najti nekaj drugačnega,« je prepričan. Problematično je, če v času, ko raziskuješ, zamudiš kakšno konferenco, a novinar meni, da se vseeno splača pogledati naokoli. »V gozdu sem odkril ekipo ljudi, ki je po načrtih gledala, če bi lahko v jamo zvrtali luknje. Hkrati so pripravljali tudi načrte za izsušitev rek,« pravi in nadaljuje: »Sredi džungle se je odvijal cel projekt, pa nihče ni vedel, ker se ni odvijalo v medijskem središču.«

Na Tajskem je zelo veliko vlage, zato je bilo vse ves čas mokro. Za opremo bi bilo bolje, če bi ostala na varnem v medijskem središču, a tako ne dobiš zgodb, meni Bruland. »Včasih moraš žrtvovati malo opreme, da dobiš dobro zgodbo. Naše podjetje si to lahko privošči,« pravi in razlaga, da je tehnikom že kdaj prinesel popolnoma premočeno in blatno opremo.

»Vedno poizkusi najti še kakšno stransko zgodbo, ki jo lahko uporabiš še kdaj kasneje,« svetuje Bruland. Sam je naredil še prispevek o tajski kavi, saj je bilo tam res veliko kavarn. »Ko so prepovedali sajenje in uporabo opija, so vsi začeli gojiti kavo,« je razložil.

Pomembno je, da imaš v mestu tudi »fikserja«. Gre za domačina, ki ga najameš, da ti pomaga. »Moj fikser je bil zelo dober, saj sem z njegovo pomočjo lahko pospremil reševalno ekipo na teren, kjer so izsuševali reke,« razlaga Burland, ki je tako dobil material, ki se je razlikoval od ostalih medijskih hiš. Fikser ima pomembno vlogo pri prevajanju ‒ tako se lažje sporazumevaš in prevedeš izjave domačinov. »Večji mediji imajo svoje prevajalce, mislim, da jih je imel CNN kar enajst,« pravi novinar. Njegov pomočnik je bil iznajdljiv tudi s kamero, zato mu je veliko pomagal pri snemanju. »Predvsem pri vklopih, kjer kamere nisem mogel nikamor postaviti,« pravi.

Bruland ima s sabo vedno tudi nahrbtnik (predlaga vodoodpornega), saj imaš tako lahko opremo ves čas pri sebi. »Čeprav oprema ni nujno profesionalna, je lahko zelo uporabna,« pravi. Med njegovo obvezno opremo sodijo:

• Video kamera (Z nastavkom za večji steady-cam učinek, poleg tega ima vgrajen USB kabel, zato mu ni treba skrbeti, da bi ga izgubil. »Takšnih kamer žal ne delajo več,« potoži novinar. S kamero lahko zajameš tudi fotografije, kar je za splet nujno potrebno. Kamera mora imeti tudi mikrofon, saj je zvok zelo pomemben pri prikazu situacije na terenu.)
• Večja kamera in »želva« za takojšen prenos slike v živo (Na Tajsko je vzel tudi tako imenovano »želvo«, ki posnetke neposredno prenaša v živo. Ta kamera ima devet spominskih kartic, kar je zelo pomembno za večdnevna poročanja.)

»Bolje je imeti čim manjšo kamero, saj se tako lažje prebiješ med ljudi, brez, da te kdo opazi in dobiš bolj pristne posnetke,« pravi Bruland, ki je opazil, da se ljudje velike kamere pogosto tudi ustrašijo in zato ne želijo dati izjave.

S sabo je vzel še:

• Majhen in lahek prenosni računalnik
• Zunanji disk (Nujno obdrži originalno pakiranje, saj je škatla dobra zaščita za na pot.)
• SIM kartico (Zaradi prenosa podatkov in klicev si moraš na terenu kupiti novo SIM kartico. Na Tajskem je bil ta postopek kar zahteven, saj so te ob nakupu poleg vseh podpisanih dokumentov še fotografirali.)
• Telefon (Med najbolj pomembnimi pripomočki je seveda tudi telefon in vse aplikacije, ki spadajo zraven.)

»Uporaba Googlovih zemljevidov je nujna, zlasti v nepoznanih krajih,« pravi novinar in pove zgodbo nesrečne danske televizijske ekipe, ki se je zaradi napačnega črkovanja imena pet ur vozila v napačno smer. »Predvsem je lokacija lahko težavna v krajih, kjer uporabljajo drugačno pisavo,« je še dodal.

• Rent-a-car (»Če le imaš budget, najemi avto,« svetuje Bruland. Pojasnil je, da avto deluje kot pisarna, kamor se lahko umakneš pred z mediji napolnjenimi lokali. »Avto je v bistvu zelo drag polnilec za telefon,« pravi, saj te v hotele ne spustijo, baterija na telefonu pa se ob konstantni uporabi hitro sprazni.
• Internet (Če nimaš internetne povezave, ti tudi telefon ne koristi preveč. »Na Tajskem so namestili dodatne antene, da smo imeli ves čas signal,« pravi novinar in dodaja, da so res dobro poskrbeli za medijsko središče. »Imeli so vse, še spodnje perilo, če si ga potreboval,« se je pošalil.)

Čeprav je bilo njegovo delo izjemno naporno, pravi, da ga je zgodba vsak dan napolnila z energijo. »Šlo je za zgodbo, ki je imela veliko upanja. Kadar poročaš o kakšnem terorističnem napadu je zgodba povsem drugačna, ker je tam bolj temačna,« razlaga.  Bruland je na Tajskem spal po pičle tri ali štiri ure na noč. Pravi, da se je njegovo telo kar privadilo, a se vseeno videlo, da je bil izčrpan. »Na zadnjem vklopu se dobro vidi, kako sem že utrujen. Pa vendar je tudi to poseben čar za gledalce, ker se opazi, da sem vložil veliko truda,« pravi.

Ko je prišel domov, je mesec dni počival. Čeprav je zaradi poletnih dopustov moral nekajkrat v službo, je imel kmalu za tem dopust. »Ni zdravo, če nimaš počitka,« meni in nadaljuje, da takšnega dela nikakor ne bi predlagal kot stil življenja, saj je preveč stresno. »Enostavno izgoriš, če si preveč na terenu,« je povedal. »Vendar je vsake toliko za dobro zgodbo resnično vredno žrtvovati nekaj spanca,« je sklenil.

»Ni zdravo, če nimaš počitka,« meni in nadaljuje, da takšnega dela nikakor ne bi predlagal kot stil življenja, saj je preveč stresno.