S pravico do popravka do medijskega prostora

Ko je leta 2006 začel veljati spremenjeni zakon o medijih, ki je na novo definiral pravico do popravka ali odgovora, so se uredništva znašla še pod večjimi pritiski različnih skupin moči, ki želijo medijski prostor izkoriščati predvsem v propagandne namene. Po besedah odgovornih urednikov se za uporabo tega instituta danes največkrat odločajo določene politične stranke in državni organi ter lokalne oblasti.

»Oblika pritiska, ki jo dopušča zakon«

»Ta institut je bil prvotno namenjen prizadetim posameznikom, da bi lahko podali širše mnenje na določen kontekst. Sem pa že pred petimi leti opozarjala, da se bo to zlorabljalo s strani tistih, ki so plačani za to, in tistih, ki imajo moč. Za povprečnega državljana je postopek za uveljavljanje te pravice preveč kompleksen, na drugi strani pa imamo usposobljene službe za odnose z javnostjo, ki lahko dosežejo tudi nespremenjene objave njihov mnenj,« razlaga medijska strokovnjakinja dr. Sandra Bašić Hrvatin. Da je res tako, nam je potrdil tudi odgovorni urednik časnika Večer. »Ta institut izkoriščajo tisti, ki imajo denar: politika, močne interesne skupine ali združenja, zelo redko pa posamezniki. Gre za obliko pritiska, ki jo dopušča zakon. Če naredimo novinarji napako, smo jo dolžni sami popraviti. Tudi novinarji smo zmotljivi,« pravi Tomaž Ranc. Po njegovem mnenju je zakon napisan preširoko: namesto da bi se popravek dotikal zgolj zanikanja ali popravljanja konkretnih napak, se širi na prikazovanje nasprotnih dejstev in odgovorov. »Vanj je stlačeno preveč, celo popravljanje komentarjev, kar je žlahtna novinarska zvrst z izrazito osebno mnenjsko noto,« opozarja Ranc, ki se je moral zaradi tega instituta že zagovarjati pred sodiščem. S tožbami se je morala ukvarjati tudi odgovorna urednica informativnega programa na Televiziji Slovenija Ksenija Horvat Petrovčič. »Zahtevki, za katere so odločajo predstavniki gospodarstva, so večinoma dobro argumentirani in jih velja obravnavati resneje od političnih. Gospodarstveniki običajno tudi zelo skrbno preberejo člene o popravku, njihove zahteve pa so zato vložene v skladu s zakonom. Politiki skušajo pogosto pritiskati bolj po domače. Da denimo pošljejo zahtevo kar prek elektronske pošte,« pravi Horvat-Petrovčičeva.

Glasilo nasprotnih mnenj

Zakon o medijih določa, da ima tisti, ki zahteva objavo popravka, pravico vložiti tožbo zoper odgovornega urednika, če ta ne objavi popravka v roku in na način, kot piše v zakonu. Število tožb na okrajnem sodišču v Ljubljani, kjer ima sedež največ slovenskih medijev, je zraslo po letu 2006, ko je prišlo do sprememb medijske zakonodaje. Če so na omenjenem sodišču med letoma 2004 in 2006 našteli 32 tožb, se je to število med letoma 2007 in 2009 povzpelo na 72. Od drugih okrajnih sodišč po številu tožb izstopa še koprsko (6). Po besedah Bašić-Hrvatinove se je zato ta institut sprevrgel v izčrpavanje medijev, saj so odgovorni uredniki postali ljudje, ki samo še odgovarjajo na zahteve po popravkih, da bi lahko zagotavljali uredniško neodvisnost medija. »Če bi te zakonske določbe uporabljali, kot so zapisane, lahko zapremo medije in naredimo glasilo nasprotnih mnenj, popravkov in odgovorov. Členi v zakonu so pripeljali do tega, da morajo mediji objavljati tudi enostranske prispevke. Ko so novinarji, ki niso dočakali zahtevanega mnenja, objavili prispevek, je namreč druga stran, ki je bila sicer vabljena, da poda svoje mnenje, ta institut izkoristila,« pojasnjuje predavateljica s koprske fakultete za humanistične študije. »V času zdaj veljavnega zakona o medijih se je močno razpaslo izkoriščanje možnosti popravka v širšem smislu. Ne gre za samo zanikanje napačnih dejstev, temveč tudi za odzive na komentarje, v katerih piarovci nekaterih političnih strank, ministrstev, podjetij ali občin polemizirajo z legitimnimi stališči novinarjev, pri tem pa jih tudi blatijo in žalijo,« dodaja odgovorna urednica Dela Romana Dobnikar Šeruga.

Do spremembe instituta pravice do popravka ali odgovora v zakonu o medijih je prišlo leta 2006 v času Janševe vlade, za novo ureditev pa je takrat poskrbel lastnik radijske mreže Infonet Leo Oblak, ki jo je povzel po avstrijskem zakonu. Spomnimo, da je želelo ministrstvo za kulturo omenjeni institut letos urediti z novim medijskim zakonom, ki pa so ga poslanci zavrnili. »Zakonska ureditev je presegla ustavno določeno pravico do popravka in odgovora in se na neki način spremenila v orodje pritiska na novinarje, odgovorne urednike in medije,« so med drugim zapisali avtorji zavrnjenega zakona.

Napisal Blaž Petkovič, objavljeno v Dnevniku.