Siniševo delo: Sizifi 21. stoletja ne bodo izginili

Siniša Marinkovič je 50-letni gradbeni delavec iz okolice vasi Šekovići v Bosni in Hercegovini. Tako kot številni drugi napoteni delavci, ki polni upanja po boljšem življenju prihajajo iz držav nekdanje Jugoslavije v obljubljene dežele, je postal žrtev sistemskega izkoriščanja. Njegovo usodo je prikazala nagrajena ekipa Val 202 v multimedijski raziskovalni zgodbi Siniševo delo.

Marinkoviču je pred letom dni poškodba hrbtenice na gradbišču v Bruslju preprečila nadaljnje delo. Nato se je zalomilo pri tem, kdo bo plačal njegovo zdravljenje, saj mu delodajalec zavarovanja ni uredil. Poškodovani Marinkovič se je moral na lastne stroške vrniti v Slovenijo. A že pred tem je Siniša doletelo skoraj vse. Več tisoč evrov dolga, dve leti prebivanja na območju onesnažene Stare cinkarne v Celju, živčni zlom, zaradi katerega je pristal v psihiatrični bolnišnici in trije šolajoči se otroci, ki jih ni videl že leta, so le glavni poudarki njegove zgodbe.

Kaj jih žene v tujino?

Da bi novinarji Vala 202 zgodbo napotenih delavcev bolje razumeli, so odšli v Siniševo rojstno vas. Raziskali so podjetja in gradbišča, kjer je delal, govorili so z njegovimi delodajalci  in s strokovnjaki na posameznih področjih. »Predstavili smo širšo in podrobno sliko, da bi poslušalci lažje razumeli vzorec zgodb napotenih delavcev in njihove usode,« je povedal Luka Hvalc, eden od šestih ustvarjalcev podcasta Siniševo delo, ki je projekt predstavil na Medijski beri.

Razgibana zgodba Marinkoviča je šolski primer podobnih zgodb izkoriščenih delavcev. Večina se jih zaradi želje po ponovni zaposlitvi boji spregovoriti, Siniša pa se je zavedal, da mora prevzeti del odgovornosti ter pomagati sebi in kolegom, ki se v pisarni Gorana Lukiča za migrantske delavce menjavajo kot po tekočem traku. »Srbi, muslimani in Bošnjaki so bili v vojni na nasprotnih si straneh, ko pa so se znašli na gradbišču, so bili vsi na položaju izkoriščenih delavcev,« je povedal Hvalc.

Križišče neštetih poti napotenih delavcev je Slovenija, kjer morajo delavci sprva delati tri mesece za slovenske delodajalce, šele nato lahko gredo delat kamorkoli v Evropsko unijo. Ker ljudje na najrevnejših območjih Srbije živijo s po 150 evri na mesec, jim ne preostane drugega kot da se odločijo, ali bodo brez dela ostali doma ali pa bodo odšli v tujino in delali. Hvalc je razložil: »Iščejo le svojo priložnost, da jim bo uspelo tako kot nekaterim redkim sonarodnjakom.«

Ekipa Vala 202 je za zgodbo Siniševo delo prejela čuvaja za izjemne novinarske dosežke.

Apel k poznavanju problematike

Ob vseh podobnih zgodbah, del katerih so bili tudi Vegradovi delavci, je za nas postal ta problem povsem vsakdanji. Čeprav na vsakem koraku na gradbiščih vidimo delavce iz nekdanje Jugoslavije, njihovih zgodb ne poznamo. »S Sinišo smo imeli priložnost ilustrirati situacijo v Evropi, zato smo začutili, da moramo z zgodbo naprej tudi na drugih platformah,« odgovarja Hvalc na vprašanje o multimedijskosti projekta.

Še vedno se večina inšpekcij in pristojnih obrača stran, ostali pa ugotovijo, da ne morejo narediti ničesar, ker je zgodba vseevropska in niso vse urejene z enotno zakonodajo. Tudi Nemčija kot obljubljena dežela nima dobro delujoče inšpekcije in si zaradi proizvodnje poceni delovne sile raje zatiska oči. Vzpostavljena je močna skrivna mreža prepletenih podjetij.

Tudi male zmage štejejo

Podcast, ki so ga začeli predvajati na praznik dela, poudarja pravico do plačila in ustreznih delovnih razmer. »Zlorabe se dogajajo, a obstajajo tudi primeri dobrih praks. Javili so se nam podjetniki, sicer bolj iz storitvenega sektorja, ki so nam povedali, da pravice delojemalcev spoštujejo in niso vsi enaki,« pozitivno nadaljuje Hvalc.

A čeprav se z novim letom obetajo minimalne spremembe, ki bodo podjetjem, ki so izkoriščala napotene delavce, prepovedale njihovo napotovanje na evropskem nivoju, inšpektorji opozarjajo, da si ne smemo delati utvar, ker to ne bo rešilo problema. Delodajalci, ki bodo dobili prepoved, bodo še vedno lahko ustanovili novo podjetje, ki bo delovalo po enakem sistemu. A štejejo mali koraki.

Tudi če zmaga en sodni primer, je to dokaz, da je nekje še upanje, da bodo lahko uspeli tudi drugi. Tudi Siniševa velika zgodba je majhen korak. Sicer je še vedno na bolniški in nikoli ne bo več mogel delati kot gradbenik, a so mu podjetja izplačala regres, žena je dobila zaposlitev v Ljubljani, hčerka pa bo lahko kmalu dokončala študij medicine in prišla iz Bosne.

Še vedno pa se bodo pojavljali novi Sizifi, ki bodo valili svojo skalo. In jo vedno znova hodili pobirati nazaj v dolino. »Za novinarje oziroma aktivne ljudi, ki osvetljujemo take probleme, je najbolj boleče, ko ugotovimo, da jih ne moremo rešiti v celoti,« z grenkim priokusom zaključi Hvalc.