Strankarske spletne strani kot mediji

Tudi slovenske politične stranke po zatonu strankarskega tiska, do katerega je sicer prišlo že v 20. stoletju, svoje medijske kanale širijo na svetovni splet. Da bi imele čim močnejši vpliv na volilno telo, na svojih spletnih platformah ne ponujajo več zgolj podatkov za interno javnost, temveč tudi medijske izdelke, ki jih je lahko širša javnost še nedolgo nazaj našla le v resnih časopisih, po televizijah ali radiih. Ker pa v tovrstnih primerih večina spletnih strani vsebuje elemente medija, kot ga določa 2. člen zakona o medijih, bi morale politične stranke vlogo za vpis spletne strani v razvid medijev posredovati kulturnemu ministrstvu, saj jih lahko v nasprotnem primeru doleti kazen.

Prva kazen doletela stranko SDS

Čeprav se trenutno v razvidu medijev nahajata le spletni strani strank SD in Zares, je kršenje medijske zakonodaje občutila le največja opozicijska stranka. Ljubljansko okrajno sodišče je namreč stranki SDS in njenima odgovornima osebama dodelilo denarni kazni (stranki 834 evrov, Janezu Janši in Jerneju Lampretu pa 333 evrov), ker so programske vsebine širili po mediju (strankarske spletne strani), ki ni vpisan v razvid medijev, kot to veleva 16. člen zakona o medijih. »Ministrstvo bo ravnalo podobno tudi v drugih primerih, če bo prejelo predlog predlagatelja in bo pri tem ocenilo, da je bil kršen zakon o medijih. Ali je spletna stran posamezne politične stranke hkrati tudi medij, je vprašanje, ki se lahko rešuje le za vsak konkreten primer posebej,« so nam včeraj sporočili z ministrstva. Čeprav po veljavni zakonodaji mediji niso nosilci objavljanja informacij, ki so namenjeni izključno notranjemu delu političnih strank, medijski strokovnjaki opozarjajo, da spletna stran SDS že dalj časa ni namenjena samo internemu komuniciranju, saj njeni ustvarjalci ustvarjajo tudi zapise za širšo javnost.

LDS bo še enkrat poskusil z vlogo

Ker so mediji po veljavni zakonodaji tudi elektronske publikacije in druge oblike dnevnega ali periodičnega objavljanja uredniško oblikovanih programskih vsebin s prenosom zapisa, glasu, zvoka ali slike na način, ki je dostopen javnosti, medtem ko so programske vsebine informacije vseh vrst (vesti, mnenja, obvestila, sporočila ter druge informacije) in avtorska dela, ki se razširjajo po medijih z namenom obveščanja, bodo morale najverjetneje tudi preostale politične stranke podati vlogo za vpis v razvid medijev, če si ne želijo, da jih doleti kazen. »Glede vpisa v razvid medijev smo bili tudi sami v dilemi, saj zakon o medijih ni povsem jasen. Vlogo za vpis smo navkljub temu leta 2009 vseeno podali, vendar so nam z ministrstva za kulturo takrat sporočili, da iz programske zasnove naše spletne strani ni razvidno, da gre za medij, saj se vsebine nanašajo izključno na delo stranke, zato s postopkom vpisa v razvid medijev nismo nadaljevali,« so nam včeraj sporočili iz stranke LDS. Ker je njihova stran v zadnjih letih prerasla zgolj strankarsko platformo, bodo vlogo podali še enkrat. Dodajmo, da je tudi stranka SLS leta 2009 oddala vlogo za vpis spletne strani v razvid medijev, vendar so jo na ministrstvu prav tako zavrnili. »Do vpisa nimamo nobenih zadržkov. Se pa zavedamo, da obstoječa spletna stran z vidika funkcionalne uporabnosti ne dosega kriterijev učinkovitega informiranja širše javnosti in sodobnih standardov spletnega medijskega komuniciranja. Spletno komuniciranje s širšo javnostjo zato izvajamo predvsem s pomočjo družabnih omrežij,« pravijo pri SLS.

Medijski strokovnjaki ob tem opozarjajo, da gre pri tovrstnih medijih za nevarne in etično sporne mešanice politike in novinarstva, saj bi se lahko na primer spletne strani političnih strank, ki se nahajajo v razvidu medijev, potegovale za javna sredstva iz sklada za pluralizacijo medijev, politiki pa bi lahko izkoriščali orodja, ki so zaradi posebnega poslanstva na voljo samo novinarjem. Zaradi zastarele in nedorečene zakonodaje je želelo kulturno ministrstvo elemente medijev bolj jasno razdelati v novem zakonu o medijih, ki pa so ga poslanci pred poletjem zavrnili.

Napisal Blaž Petkovič, objavljeno v Dnevniku.