Tam ni pravih informacij

Njegov glas nas vsakič znova ponese na športna prizorišča. Miha Žibrat, športni novinar na RTV Slovenija, je rekorder po številu obiskanih olimpijskih iger med našimi novinarji. S svojimi izkušnjami kritično gleda na porast športnih komentatorjev v Sloveniji. Najraje komentira košarko, kjer so mu v pomoč tudi sodniške veščine, ki jih je pridobil v preteklosti. Na medijski beri je predstavil obsežen projekt Eurobasket 2013, za katerega pa na RTV do zadnjega niso vedeli, ali bo zaživel na njihovih ekranih.

Nekje sva prebrala, da najraje komentirate košarko, saj je bil to prvi šport, ki ste ga komentirali. Drži?

Da, res je. To je bilo v osemdesetih letih – prenašal sem le en polčas, kajti takrat nismo komentirali kar celotne tekme. Zraven je bil namreč tudi kontrolor, ki je ocenil, ali je stvar v redu ali ne.

Kaj menite o poplavi športnih komentatorjev na slovenskih televizijah?

Verjetno se bom komu zameril, ampak menim, da danes nekateri prehitro postanejo ‘športni komentatorji’. Mislim, da to še niso. Pri tem me jezi ena zadeva, in sicer slovenski jezik, ki ga krotovičijo tako, da ni ničemur podoben.

Kakšna znanja mora imeti športni komentator? Na kaj se mora najbolj osredotočiti?

Če se osredotočimo na košarko … Večina ljudi meni, da je dovolj, če poznaš košarkarska pravila in malo zgodovine. Športni novinar, tako kot na splošno vsak drugi novinar, pa mora imeti široko izobrazbo. Če se spoznaš le na košarko, to pomeni bore malo. Sam sem bil ob svojih začetkih na tečaju za košarkarskega sodnika, soditi pa mi na srečo ni bilo potrebno. Nekajkrat sem vrgel tudi na koš, ampak nisem bil najboljši. Kakorkoli, široke izobrazbe je premalo.

Kako je videti priprava na tekmo, ki jo boste komentirali? Je vsaka tekma poglavje zase, ali je že vse skupaj zgolj rutina?

Po statistiki, ki jo dokaj vestno vodim, imam preko tisoč košarkarskih prenosov. Ampak še vedno se na vsak prenos pripravim tako, kot sem se na prvega. Ko bom prišel na prenos in rekel to znam, je bolje, da zaključim s svojim delom.

Komentator tenisa na Sport Klubu Peter Pevc je v enem izmed intervjujev dejal, da se je na terenu bistveno lažje pripraviti na tekmo in raziskati okoliščine. Bi se strinjali?

Zagotovo. Ni primerjave. Ker ni denarja, smo pri nas veliko prenosov delali iz tako imenovane ‘off pozicije’ – iz ljubljanskega studia. Tam ni pravih informacij. Lahko si sicer pomagaš s spletom, ki pa ni tako ažuren. Drugače je, če si ob parketu in vidiš, da si je Dragič, na primer, zvil gleženj. Če nisi na terenu, preprosto ostaneš brez teh informacij.

Ali je pojav interneta dobra ali negativna stvar za športnega novinarja?

Samo internet ni dovolj. Včasih si bil prisiljen v to, da si se v stvar poglobil. Bili smo naročeni na tuje časnike, Gazzetto dello Sport, L’Equipe, Sportske novosti in še nekatere druge. Že s tem, ko si jih moral prelistati, si porabil nekaj ur, zato se ti je stvar bolj usidrala v spomin. Pri internetu je vse skupaj preveč enostavno in ni vse točno.

V javnosti so odmevali vaši komentarji …

Zagotovo kakšna neumnost?

… recimo, da bi bilo potrebno Roku-Leniju Ukiću ‘prisoliti eno okoli kepe’ ali da bi bilo potrebno francoskega košarkarja Pietrusa ‘na gobec’. Kakšni so vaši spomini na to?

Če je napeta tekma, se vanjo zelo vživim. Zato pride tudi do takšnih neumnosti, ki si jih jasno ne bi smel privoščiti. Vendar je vse skupaj smešen fenomen. Kajti večjo neumnost kot ‘zineš’, bolj si priljubljen, kar ne gre najbolj skupaj. Vselej pravim, da se s količino govorjenja količina neumnosti, ki jih poveš, poveča s kvadratom, kar velikokrat drži.

Koliko tekem lahko komentator kvalitetno prenaša v enem dnevu, na primer v času velikih tekmovanj?

Če bi se dalo, samo eno. Vendar žal ni tako, tudi na letošnjem evropskem prvenstvu ni bilo tako, saj sva s kolegom Mišičem dnevno prenašala skupaj tri tekme. Na olimpijskih igrah, ki so posebnost, pa si zaradi pomanjkanja finančnih sredstev primoran delati več tekem.

Kateri so po vašem mnenju najboljši komentatorji in bi jih postavili za zgled?

Moj edini vzornik je bil lani umrli Marko Rožman. Za večino je govoril (pre)malo, ampak glede na to, da je zahteval splošno znanje, splošno izobrazbo, je bil moj edini učitelj. V tujini je bil včasih zanimiv za košarko Dan Peterson. Komentiral je sicer v svojem italijansko-ameriškem slogu ‘la bomba’, toda bil je odličen.

Kako pa ste doživeli jugoslovanske komentatorje – so bili preveč populistični?

Seveda so bili, vsi po vrsti so bili bolj populistični kot mi. Niso bili tako prepričljivi pri poznavanju podatkov, igralcev in športne panoge. Vendar so mnogi znali to nadomestiti s svojo izvrstno retoriko. Vsi se verjetno spomnite Mladena Delića, Dragana Nikitovića iz Beograda in Borisa Mutića iz Zagreba. Njihovi jeziki imajo določene prednosti, predvsem v medklicih ‘ovaj kako da kažem’, kar v slovenščini ni mogoče.