Zbogom, dragi Matjaž

Bržkone je vsak novinar, ki mu je Matjaž ob koncu poročanja v živo rekel “hvala za to izčrpno poročilo”, pomislil, sem bil mar spet predolg v poročanju? Sem rekel kakšno neumnost? Ali pa to, o čemer sem poročal, le ni tako pomembno, kot se je zdelo meni?

Ni je pretirano maral. Politike namreč. Vsaj takšen vtis je dajal. Veliko raje je imel novinarske zgodbe o življenju. Tistem pravem, polnem. Nor je televizijski tempo. In veliki umetnik drobnih trenutkov, kot so vihtenje kuhalnice, vrtičkarstvo, petje, igra, branje, kar je Matjaž oboževal, je tisti, ki v tem divjanju zmore in zna tudi živeti.

Vedno sproščen, šaljiv in pozitiven za kamero, vedno verodostojen, dostojanstven in gentlemanski pred kamero. Res je, kar pravi direktor informativnega programa Pop TV Tomaž Perovič. Brez Matjaža Tanka, ki je oddajo 24 ur vodil 14 let, oddaja ne bi bila, kar je. Ker je zlasti njegova človečnost iz televizijskega studia najprej nacionalne, nato pa komercialne televizije žarela v dnevne sobe, so ga gledalci vzeli za svojega. Mu dali gong popularnosti, ki je samo dokazal, kar smo že vedeli.

Da je bil izjemno priljubljen med ljudmi. Na tisoče je drobnih trenutkov, ki so se vtisnili. Denimo, kako je Petri Kerčmar vsak večer, ko sta vodila oddajo, pridržal stol, kako je Tamari Vonta stal ob strani, ko se je s TV-ekranov poslovila ona, kako ji je v poslovilnem videu, ki ga je ob odhodu s televizije prejela od sodelavcev, zapel.

Kadilnica je na Pop TV nekaj deset korakov od novinarskega deska. Tam je vedno živahno, tudi Matjaža je prineslo mimo. Čeprav jih ni malo, ki se redno gibljejo med prostorom za novinarje in kadilnico, je bilo zgolj in samo Matjažu dovoljeno, da je cigareto prižgal že na poti iz deska, vsi ostali so jo lahko šele v kadilnici. Nikomur, prav nikomur, vključno z najbolj odgovornimi tam, še na misel ni padlo, da bi rekel, če si lahko to privošči Matjaž, si lahko tudi jaz. Preprosto zato, ker je bil to on, ker je bil tako zelo spoštovan član kolektiva. Ker je bil velika legenda malih zaslonov, zakladnica znanja, neumorni in vestni skrbnik zbornega slovenskega jezika, učitelj in mentor mladim generacijam, zgled. Ker je imel veliko človeškega dostojanstva. Ker je bil to Gospod Matjaž Tanko.

Od novembra lani ga zaradi bolezni ni bilo več na ekranu. A je kot velika večina novinarjev zasvojen s tem poslom še prihajal v redakcijo. Prišel je, prebral časopise, mlajšim kaj svetoval, koga objel, spil kavo, poklepetal, tudi o zdravljenju in počutju. Že vidno utrujen od zahrbtne bolezni pa je bil prejemnik zlatega ekrana, ko mu je Društvo novinarjev podelilo nagrado Bratstvo resnice/Consortium Veritatis za življenjski prispevek k razvoju slovenskega novinarstva.

Takrat se je dotaknil vseh. Rekel je: “Vse je treba deliti v življenju. Od veselja do žalosti. Od solz do smeha. Od iskanja do najdenja. Od vzponov in padcev, od porazov do zmag. Deliti je treba ljubezen in na koncu … tudi življenje. Potem je vse lažje in rodi se novo upanje.” Glas se mu je, ko se izgovoril besedo življenje, zatresel. In se pri besedi upanje … nehal tresti.

Objavljeno v Večeru.