V boju proti dezinformacijam je veliko zamujenega, a ne še vse

Na Fakulteti za družbene vede so predstavili publikacijo Boj proti dezinformacijam, namenjeno novinarjem, urednikom in tudi drugim, ki bi se radi bolje poučili o preverjanju vsebin v medijih, pri vplivnežih ter na različnih platformah.

Avtorji publikacije, ki jo je naročil Urad za komuniciranje, so Marko Milosavljević, Melita Poler in Romana Biljak Gerjevič s katedre za novinarstvo, v njej pa tako pojasnjujejo ključne pojme in pravni okvir, kot tudi razloge za nastanjanje dezinformacij in njihove vplive ter opisujejo postopke za njihovo prepoznavanje in orodja za dejansko preverjanje pristnosti informacij. Pri slednjih gre pretežno za digitalna orodja, kot je vzvratno iskanje podob, gelokacijska in kronološka preverjanja, poizvedbe na več iskalnikih hkrati in podobno. Eno od poglavij se ukvarja tudi z umetno inteligenco, saj je zaradi prefinjenosti tehnologij vedno težje ločiti med »generirano« vsebino in »pravo.«

Kot je na predstavitvi publikacije pojasnil Milosavljević, so že pri samem dojemanju problem pogosto velike razlike. Medtem ko so nekateri, med njimi pogosto tudi državni organi, prepričani, da zadeva ni pereča, pa drugi med dezinformacije štejejo tudi napačne informacije (ki se pogosto zgodijo zaradi napak in površnosti novinarjev in drugih) in zlonamerne informacije ali uporabljajo pojem lažne informacije. Dezinformacije so namerne, običajno strateško ustvarjene neresnične in zavajajoče informacije, ki imajo namen povzročati zmedo ali dosego specifičnih gospodarskih, političnih in družbenih ciljev. Pogosto za njihov nastanek in razširjanje poskrbijo akterji s točno določenimi interesi, nemalokrat iz tujine.

Med ključnimi koraki za prepoznavanje dezinformacijskih kampanj so avtorji navedli, da je treba razumeti kontekst objave, pomembni so tudi analiza časovnega poteka, platforme in metode širjenja ter prepoznavanje ključnih akterjev. Publikacija govori o posebni vlogi novinarstva, o etiki, odgovornosti, profesionalnosti, preverjanju, varovanju zasebnosti in zaščiti ranljivih oseb v zgodbah, vendar je Milosavljević opozoril, da za mnoge, danes še bolj brane, gledane ali poslušane tovrstna pravila ne veljajo niti se jih ne držijo, hkrati pa državni regulatorji ne ukrepajo ob objavah, ki evidentno (in načrtno) ustvarjajo paniko, zmedo ali škodo, čeprav bi po njegovem mnenju to lahko počeli na podlagi obstoječe ureditve, še posebej evropskega Akta o digitalnih storitvah.

Dodal je še, da bi država morala storiti več, ne šele zdaj, že v zadnjih najmanj desetih letih. »Novi medijski zakon je zgolj bežno omenil vplivneže, razčistiti je treba pravni okvir, vzpostaviti kriterije, kdo in kdaj mora (hitro) intervenirati, in precedenčne primere. Zavedam se, da je publikacija relativno pozna, ampak lahko prispeva kamenček v tem mozaiku.«