Obiskali Koper in Škocjanski zatok

Novice

Obiskali Koper in Škocjanski zatok

Vesna Bleiweis

Poln avtobus upokojenih novinarjev – članov aktiva pri DNS, je sredi marca obiskal Koper. Marsikoga so njegova »nova oblačila« dodobra presenetila, nič manj zanimanja pa niso izzvale zgodbe o njegovih znamenitostih in tako ali drugače vplivnih ljudeh. Manjkalo ni zgodb iz sedanjega časa, ki jih je vodič spretno vpletal v pripovedi o »Bilo je v času, ko je bil Koper otok….Pisalo se je leto…«. Dve urni sprehod po od burje prepihanem mestu je izzval lakoto. Potešili smo jo v Marezigah. Pa ne samo lakoto, potešili smo tudi željo po barvah. Razcvetele nasade breskev in belino cvetov črnega trna so poudarjali bleščeče zeleni griči in na njih posejane stavbe v zares pisanih barvah, v ozadju pa so se v nebo dvigali s soncem obsijani vrhovi zasneženih Karnijskih in Julijskih Alp. Vse pa dopolnjeno z modrino morja in neba. Prelestno!

Škocjanski zatok – naravni rezervat, ki so mu nadeli tudi poetično ime »zeleno srce Kopra«, je bil po kar več kot dveh letih, ponovno odprt za javnost v začetku letošnjega marca. Zatok je 120 hektarjev veliko sredozemsko mokrišče in hkrati največje polslano močvirje v Sloveniji, ki leži med Srminom, koprskim pristaniščem, starim mestnim jedrom Kopra in avtocesto ter železniško progo Kozina – Koper. Ob sladkovodnem delu močvirja je speljana nekaj več kot dva kilometra dolga krožna učna pot ob kateri so urejena opazovališča. Če vam besede strokovno podkovanega vodiča o zatoku, njegovem rastlinskem in živalskem bogastvu niso dovolj, in tudi ne razstava v razglednem -opazovalnem stolpu, so vse podrobnosti predstavljene in zapisane v lični brošuri.

O našem obisku Kopra in zatoka so poročale Primorske novice. Velja pa omeniti še nekaj: na izletih spoznavamo kraje – včasih bolj zakotne, včasih znamenite, vselej pa se srečujemo z ljudmi, ki v njih zaznamujejo čas in prostor. In o teh srečanjih pišejo in v različnih medijih objavljajo predvsem naše kolegice.