Okrogla miza: Če se boriš za obstoj, težko razmišljaš o svojih pravicah

Na drugi okrogli mizi v seriji razprav o aktualnem stanju novinarstva so sodelujoči ugotavljali, kako na kakovost dela vpliva prekarizacija novinarskega poklica.

Opozarjajo, da so novinarji v nestabilnih oblikah zaposlitve pogosto pod ekonomskimi in časovnimi pritiski, znotraj novinarske skupnosti pa je prisotno ločevanje glede na družbeni in tudi socialni status. Skušali so odgovoriti, zakaj je do tega prišlo in kako se iz tega izkopati, saj se zdi, da so novinarji pogosto »cepljeni proti odvisnosti in nesamostojnosti«, kot je izpostavila Kristina Božič, moderatorka okrogle mize in novinarka Dnevnika.

Na segregacijo med novinarji, kjer je znotraj socialno šibkejših krogov manj novinarske avtonomije, je opozoril tudi Igor Vobič, docent na Katedri za novinarstvo. Ugotavljal je, da so to simptomi širšega procesa v medijski zgodovini in se strinjal, da skupnega boja med novinarskimi vrstami ni: »Danes je novinarska skupnost zgolj privid žejnega v puščavi.«

Sindikat nosi del odgovornosti, saj je sam dopustil vzpostavitev kastnega sistema. Odreagiral je prepozno in premalo odločno, pravi Mario Belović, predsednik Sindikata novinarjev Slovenije, ki opaža, da država z neoliberalno politiko teži k preveliki fleksibilizaciji trga, ki delavce sili v negotove oblike dela. Meni, da je sindikat v vlogi zadnjega reševalca, verjame pa, da imajo z učinkovitejšim ukrepanjem možnost vplivanja na delodajalce in državne institucije.

Da rešitev ni računanje na solidarnost med novinarji, meni novinar Dnevnika in predstavnik Društva novinarjev Slovenije Primož Cirman. Bralcem je, po Cirmanovih besedah, potrebno sporočiti, da čez nekaj let ne bo več novinarjev, ki bi gledale pod prste nosilcem politične in ekonomske moči: »Edina rešitev je najmočnejše orodje novinarjev, to je javnost. Potrebno je pisati, pisati in še enkrat pisati ter bralcem sporočiti, kaj se dogaja.« Govorci so se strinjali, da so za nastalo situacijo odgovorni predvsem lastniki medijev, ki so te videli zgolj kot ekonomsko orodje za ustvarjanje dobička. »Segregacija novinarjev je bila načrtna z namenom zniževanja stroškov dela,« je dodal Belović.

»Ko tole poslušam, imam občutek, da živim v drugem svetu,« pa se je na predhodne govorce odzvala Mateja Rant, novinarka Gorenjskega glasu. Tega so pred trinajstimi leti odkupili zaposleni, kar se je, vsaj zaenkrat, pokazala kot dobra rešitev: »Novih sodelavcev sicer ne zaposlujemo, vendar med nami praktično ni honorarcev.« Poudarila je še specifičnost medija, ki se ukvarja z lokalnimi novicami, novinarji pa so veliko prisotni na terenu. To se je v času, ko večina medijev ukinja dopisništva po Sloveniji, izkazalo še posebej pomembno in zanimivo za njihove bralce.

Žiga Brdnik, član izvršnega odbora sekcije honorarnih delavcev Dnevnika, je iz prve roke opozoril na težave, s katerimi se soočajo honorarni delavci. Po tem, ko je prejemal plačilo prek študentske napotnice in avtorske pogodbe, ki so jo višje obdavčili, je bil primoran odpreti s. p. To novinarja potisne v položaj, ko mora »loviti« delo, da si ob koncu mesta zagotovi dovolj objav. Tako trpi kvaliteta novinarskega dela: »Poleg tega da si novinar, moraš biti še svoj računovodja in še malo pravnika. Vendar če se boriš za obstoj, težko razmišljaš o svojih pravicah. Potrebno je vztrajati in se neprestano prilagajati, da lahko preživiš.«

Serijo razprav o problemih sodobnega novinarstva pripravljajo Katedra za novinarstvo na Fakulteti za družbene vede, Komunikološko društvo in Društvo študentov novinarstva v sodelovanju z zaposlenimi v medijih.