Eva Jung: “Naš projekt je ljudem odprl oči”

Redkokateri novinar se lahko pri 29-ih letih pohvali s skoraj petimi leti izkušenj kot eden najboljših preiskovalnih novinarjev v svoji državi in s projektom, za katerega je prejel državno in svetovno nagrado. To drži za Evo Jung, živahno, zgovorno in kljub dosežkom skromno dansko preiskovalno novinarko časopisa Berlingske. V svoji karieri je med drugim razkrila prirejanja izidov v danskem nogometu in zamolčane spolne škandale v danski Rimskokatoliški cerkvi, letos pa je projekt #Sporet (#Tracked), pri katerem je bila soavtorica, prejel skandinavsko in svetovno nagrado za podatkovno novinarstvo. V njem se je skupaj s sodelavci lotila zbiranja, analize in predstavitve metapodatkov dveh danskih poslancev, ki sta novinarjem dovolila, da jima sledijo.

Kaj vas je spodbudilo k projektu #Sporet?
Snowdnovim razkritjem o zbiranju metapodatkov državljanov s strani ameriških in britanskih obveščevalnih agencij veliko ljudi ni verjelo. Skoraj nihče pravzaprav ni vedel, kaj so metapodatki, če pa že, jih problematika ni zanimala in je bilo najpogosteje slišati: »Nič ne skrivam, ne varam žene, nisem kriminalec, plačujem davke … Naj zbirajo te podatke, če želijo.« Poleg tega je bilo veliko Snowdnovih dokumentov za širšo javnost zelo zapletenih. Novinarski kolega, ki je na Danskem prevzel zgodbo o dokumentih NSA, se je z njimi zelo namučil. Malo sem mu tudi zavidala, da je ravno on pokrival to zgodbo (smeh). Naš cilj je bil zato metapodatke poenostaviti in drugače razložiti, kaj njihovo zbiranje pomeni za človeka. Želeli smo pokazati, koliko podatkov obstaja o vsaki osebi in kaj lahko na podlagi njih o njej sklepamo. Zanimalo nas je tudi, ali so podatki lahko nevarni, če se znajdejo v napačnih rokah. Dvoumno ime projekta (»tracked« – »zasledovan«) je bilo izbrano namensko – lahko si tisti, ki puščaš sledi, ali pa tisti, ki ga zasledujejo.

Kako ste nato idejo razvili?
Želeli smo se spomniti najbolj nore ideje, kar lahko. Ideja o sklepanju življenjskih navad osebe na podlagi metapodatkov se nam je zdela najbolj zanimiva. Nato smo se spomnili, da bi za večjo prepoznavnost projekta zbirali in analizirali metapodatke dveh danskih poslancev, ki sta javni figuri. Najprej smo imeli v mislih le enega, vendar sta dve osebi bolj praktični, v primeru, da se ena odloči izstopiti, zboli ali kaj podobnega, poleg tega bi z dvema osebama dobili tudi zelo različne vzorce. Izbrali smo Sofie Carsten Nielsen iz Socialno-liberalne stranke, ki je poročena in mati dveh otrok, in Jensa Joela iz Socialnih demokratov, sicer samskega moškega. Prav tako smo gledali tudi na to, da gre za mlajšo populacijo, ki je bolj nagnjena k uporabi socialnih omrežij, kupuje preko spleta in podobno.

Kaj natanko so metapodatki?
Po definiciji so metapodatki podatki o podatkih. Če razložim na preprostem primeru – pri telefonskem klicu so metapodatki številka, s katere kličete, številka, na katero kličete, čas in dolžina klica … Vse to, ne pa vsebina pogovora. Enako velja za vse ostale metapodatke – gre za podatke brez vsebine.

Kako potem iz njih ustvariti zgodbo, kot ste naredili pri Sofie in Jensu?
To je bilo še najlažje. Ko imaš tako veliko količino podatkov, jih združiš in dobiš zelo intimne vzorce o življenju nekoga. Samo s podatki lokacijskih točk lahko ugotoviš, kje natančno je človek bil, nato pa sklepaš, kaj je tam delal, iz bančnih podatkov vidiš, koliko denarja je zapravil za živila … Hitro uvidiš, da je iz metapodatkov mogoče povedati zelo veliko. Kot je povedal novinar Glenn Greenwald – vsak klic je zabeležen. Če bi recimo ženska poklicala na kliniko za splav, potem svojo sestro in nato spet kliniko, kaj bi si mislili? Morda namerava narediti splav, morda kliče v imenu svoje sestre. Zamisliš si lahko različne scenarije, ampak vseeno so razvidni vzorci v življenju osebe, s čim se trenutno ukvarja. Z razlogom imamo ključavnice na vratih in zaprta vrata, ko smo na stranišču. So stvari v življenju, pri katerih si želiš zasebnosti.

Katere metapodatke ste pridobili?
Dobili smo ogromne količine podatkov. Več kot 18.000 elektronskih sporočil, 31.000 registriranih telekomunikacij, 2.400 bančnih podatkov, 34.000 lokacijskih točk, 2.800 koledarskih informacij … Sporočila, podatke z mobilnih aplikacij, lokacije, na katerih so se povezali z internetom, kdaj in kaj so kupili preko spleta, kje in kdaj so slikali s telefonom, transportne podatke – za katerimi vlaki in taksiji so brskali … Prav tako tudi informacije s Twitterja in Facebooka – s kom so se spoprijateljili, katere slike so všečkali in tako naprej.

Kako ste med projektom vse te podatke zaščitili pred morebitnimi zlorabami?

Zavedali smo se, da gre za res nor projekt in obema poslancema smo obljubili, da bomo metapodatke strogo varovali. Zato smo ves čas delali na računalnikih, ki niso bili povezani na internet. To nam je malo otežilo delo, a vire moraš zaščititi. Naredili smo kopije podatkov z njihovih pametnih telefonov, jih prenesli na računalnik in delali nepovezano z omrežjem.

Kako ste vse te metapodatke predstavili?
Problematično je bilo, ker smo imeli podatke v zelo različnih formatih. Zato smo jih najprej pretvorili v Excelove preglednice. Ko smo imeli podatke organizirane, je nastopil pravi izziv – kako jih vizualizirati in narediti razumljive? Ustvarili smo spletno stran #Sporet (#Tracked v angleščini, ‘Zasledovan’ v slovenščini). Na njej se lahko pomikaš skozi prostore, v katerih rumene pike predstavljajo različne zbirke podatkov. Če na primer kliknemo na telefon od Sofie, lahko vidimo podatke z njene aplikacije za tek, na primer: kje je tekla, kdaj, kako hitro, katere dni v tednu … Iz podatkov o klicih je bilo razvidno, da večinoma kliče poslanske sodelavce, zato se je Sofie s pomočjo tega prikaza na koncu tudi zavedla, da je v resnici zelo malo v kontaktu s svojo družino, preveč pa s sodelavci in da mora začeti posvečati več časa družini.

Zakaj bi pravzaprav nekdo na tak projekt pristal? Vse njune navade in življenjski vzorci so bili javno razkriti.
To smo se spraševali tudi sami. Oba sta menila, da je pomembno, da se v medijih začne več pisati o nadzorovanju in zbiranju naših podatkov. Poleg tega sta želela tudi več prepoznavnosti, kar sta s tem projektom definitivno oba pridobila. Pred njim še nista bila tako uveljavljena politika, teči jima je začel šele prvi mandat v parlamentu. Vsi smo se ves čas zavedali, da imamo tudi potencialno možnost uničiti njuni karieri. Če bi namreč v njunih metapodatkih našli kaj, kar bi lahko ogrozilo njuno politično kariero, bi kot novinarji to vseeno objavili, saj bi šlo za informacije javnega značaja. K sreči nismo naleteli na kaj takšnega. Pred projektom sta Sofie in Jens vsak pri sebi premislila, ali sta kršila kakšne zakone in podobno, prišla do zaključka, da nimata nič za skrivati in pristala na projekt. Na koncu projekta pa je bilo njuno mnenje seveda drugačno. Izkusila sta, koliko podatkov se generira na vsakem človeku. Ko je projekt postal javen, jima je bilo kar malo neprijetno. Mislim, da če bi ju danes še enkrat pozvali k sodelovanju, bi bil njun odgovor negativen.

Vam je bilo kdaj neprijetno ob zbiranju in pregledovanju vseh teh podatkov neznancev, ste imeli kakšne zadržke?
Vedeli smo, kaj nas čaka. Malo je bil čuden občutek na začetku, ko smo bili bombardirani s toliko podatki in vzorci dveh ljudi. Sofie in Jensu smo vse razložili, vedela sta, kaj ju čaka. Še največ dilem smo imeli glede posrednih udeležencev, ljudi, ki nam niso dali izrecnega dovoljenja za sodelovanje v projektu, a so v resnici sodelovali, saj so bili vključeni v metapodatke poslancev – v telekomunikacijske podatke, elektronske pošte … Zato smo tudi njih kontaktirali in jih obvestili, kaj delamo; večinoma niso imeli problemov s tem, če pa že, podatkov v zvezi z njimi nismo uporabili.

Za projekt ste prejeli skandinavsko in svetovno nagrado za podatkovno novinarstvo. Je tudi pri širši javnosti pustil kakšen vtis?

Ljudem, ki so projekt spremljali, je odprl oči. Pred tem v vsakdanjem življenju o metapodatkih niso razmišljali, nato pa so se začeli zavedati, da njihov telefon ves čas oddaja signal, kje se nahajajo, in sporoča, kakšna je njihova geografska lokacija – vsakič, ko se povežejo na brezžični internet. Sprevideli so, da so lahko vsi ti podatki zelo nevarni, če se znajdejo v napačnih rokah. V času projekta je bilo tudi sicer v javnosti veliko diskusij na temo zbiranja naših podatkov, zato je bil pravi trenutek zanj. Pisalo nam je nekaj učiteljev, ki so projekt pohvalili in nam sporočili, da bodo otrokom v šolah predali naše sporočilo, v kakšnem svetu odraščajo in česa se morajo zavedati. Novinarjem je prinesel zavedanje o tem, kako moramo v današnjih časih svoje vire varovati. Tudi sama sem začela svojo elektronsko pošto kodirati, virom pa svetovati, naj mi kočljivih informacij ne pošiljajo prek spleta, ampak jih naj raje natisnejo in se z mano dobijo v živo, brez elektronskih naprav in telefonov.

V dobrih štirih letih dela na časopisu Berlingske ste sicer ustvarili že kup poglobljenih zgodb. Kako jih najdete?
Potrebuješ neko izhodišče. To poskrbi za razliko med dobro in nadpovprečno zgodbo. Če razmišljaš v smislu, da želiš narediti zgodbo o nelegalnem orožju na Danskem, v večini primerov taka zgodba ne bo prelomna. Sama raje zgodbo začnem iz nekega izhodišča – iz podatka, ki me v poplavi ostalih zmoti, iz kakšnega namiga in podobno. Dober preiskovalni novinar ima ‘nos’ za to. Ves čas se mora spraševati o stvareh in zaslutiti, kdaj nekje nekaj ni v redu. Na drugi strani pa mora za to imeti tudi čas, da že v osnovi neko temo poglobljeno spremlja in tako lažje uvidi, ko kaj v tej zgodbi ‘ne štima’. Z leti se naučiš, kako se lotiti tem in pristopiti k virom. Res je, da imam že kar nekaj izkušenj, a vseeno se imam še toliko za naučiti in toliko zgodb za raziskati. Dogodki, kot je festival Naprej, so tisti, ki me navdihujejo, saj se tu učiš od kolegov, odkrivaš nove metode in pleteš sodelovanja.

Vam kdaj zaradi razkrivanja kočljivih tem tudi grozijo?
Da, bile so že grožnje, osebne ali profesionalne. Pri teh največkrat grozijo, da bodo razkrili svoje vire, ker ne želijo, da bi bil članek objavljen. Pri osebnih grožnjah pa se osredotočijo na kaj iz tvojega življenja.

Kako se spopadate z njimi?
Odvisno, za kakšne grožnje gre, koliko so strašljive, nazorne in konkretne. Če ti nekdo grozi, da te bo ubil, logično, da boš to vzel resno in poklical policijo. Ko pa ti govorijo stvari kot »Vem, kje živiš, kam si hodil/a v srednjo šolo, ugotovil/a bom, kaj delaš v življenju«, pa ti mnogokrat razni državni organi ne morejo kaj dosti pomagati. K sreči je moj nadrejeni tak, da mi vedno priskoči na pomoč, če se česa bojim, in zna takšne situacije tudi obvladati. Pomembno je, da tvoj urednik verjame v to, da si moraš za raziskovanje vzeti čas, a ti hkrati zna dati tudi kaj prosto in te vprašati, ali pri čem rabiš pomoč. Tako ne delaš kot v nekem svobodnem poklicu, ampak imaš za seboj celo ekipo in nek občutek varnosti, zavarovanje.

Kakšno je stanje na časopisu Berlingske in v tisku?
Časopisi gredo samo še v eno smer, kar se tiče bralcev – navzdol. Po drugi strani pa nisem slišala za skoraj nobeno digitalno platformo na Danskem, ki bi postala zelo uspešna in dobičkonosna. Nekaj jih je že, ne pa veliko. Naši bralci pa so tako ali tako večinoma starejši. Vendar sem prepričana, da se bo vedno našel prostor za dobro novinarstvo, ne glede na tip medija.