Blog. Nataša Briški.

Komentar

Blog. Nataša Briški.

Nataša Briški

Medijsko ogledalo je bila ena bolj kvalitetnih in konstruktivnih razprav o stanju na medijski sceni pri nas. Gostje, ki so prišli iz različnih sfer slovenske družbe, od znanosti, gospodarstva, marketinga, državnih ustanov in blogosfere, so bili neizprosni.

Skoraj vsi po vrsti, vključno s prvo nastopajočo, informacijsko pooblaščenko Natašo Pirc Musar, so se spotaknili ob šibko znanje novinarjev. Nekateri ga nadomeščajo z aroganco, kot je izpostavila pravnica in aktivistka dr. Barbara Rajgelj in upravičeno pozvala k prizemljitvi in spoštovanju temeljev novinarstva in pravil igre. In predvsem osrednjega pravila, ki govori o preverjanju dejstev in seznanjanju z vsebino tematike, o kateri poročamo. Ali kot pravijo ameriški kolegi: “Če ti mama reče, da te ima rada, to preveri!”

Na pomanjkanje znanstvenih vsebin v tradicionalnih in novih medijih je opozoril biokemik, dr. Roman Jerala, ki je pravzaprav imenitno nastavil ogledalo tudi z grafično primerjavo spletnih naslovnic in rubrik “Znanost” na nekaterih večjih tujih in domačih medijih. O t. i. umetni uravnoteženosti in pomankljivostih pro et contra formata, ki je zlasti v primerih obravnave občutljivejših in zahtevnejših vsebin zelo sporen, sta govorila skeptika Maja in Nejc Žorga Dulmin, gonilni sili portala Skeptik.si. Nesprejemljivo je, da o zdravstvenih vidikih cepljenja otrok v osrednji oddaji nacionalne TV nastopata elektrotehnik in specialist pediater.

Večina gostov je opozorila tudi na problem sovražnega in nestrpnega govora, ki vlada na spletnih forumih. In ga mediji – zakaj že – dopuščajo. Medijsko ogledalo je pokazalo sliko, ki bi si jo morali ogledati predvsem lastniki/ce in uredniki/ce slovenskih medijev, fino pa bi bilo, če bi med občinstvom sedeli tudi predstavniki marketinga. Je pa bil na odru predstavnik gospodarstva, “Mimovrste” Darko Butina, ki je opozoril na kruto realnost – poslovni model, kakršen je bil v uporabi doslej, zelo očitno ne deluje več in vprašanje, ki je ostalo v dvorani še dolgo potem, je, kaj bomo naredili. Kdor daje denar, narekuje (ali želi) tempo. Kje so meje? V odlični danski seriji Borgen je v tretji sezoni prikazan odnos med programskim direktorjem televizije in urednikom informativnega programa. Prvi praktično diktira uredniku, kaj in kako naj pokrivajo novice ter postavlja (op. cirkuško) sceno za volilno oddajo, da bo bolj privlačna in bo dosegla višjo gledanost. Vsebina je drugotnega pomena, kandidate se lovi na vejice in sekunde. Kričanje zmaguje. Brez denarja ni odličnih novinarjev, brez odličnih novinarjev ni odličnih vsebin, brez odličnih vsebin pa ni odličnih medijev. Tako preprosto gre to. In to stane.

Do božička ali dedka Mraza je še daleč, ampak že zdaj povem, kaj si želim: želim si fundacijo ali premožnejšega posameznika/co, ki bi podprl določen medij ali blog samo zato, ker bi si želel biti družbeno odgovornejši. In ker bi si želel spoštljivejšega javnega komuniciranja pri nas.