Festivalski blog: Nisem razočaran

Sobotni program se je začel s predavanjem Petre Prascsaics, ki v uredništvu avstrijskega Kleine Zeitunga dela že več kot deset let, leta 2011 pa je postala odgovorna urednica Kleine Kinderzeitunga – tednika, namenjenega otrokom med šestim in dvanajstim letom starosti.  Čeprav bralne navade najmlajših odjemalcev medijskih vsebin v svetu lahkotnosti, rumenega in digitalnega niso ravno vzpodbudne za razvoj tako žurnalizma kot družbe nasploh, gre za uspešen projekt: naklada 30.000 izvodov, 25.000 naročnikov, trendi pa po besedah gostje festivala pozitivni.

Domačih medijskih menedžerjev, lastnikov, direktorjev ali svetovalcev uprav med prvim današnjim predavanjem v dvorani nisem zasledil. Niti v četrtek, ko je festival odprl svoja vrata, niti včeraj, ko so se na odru nizali gostje iz tujine. Ali je kriva prezaposlenost ali manko dobrih medijskih praks, bodo povedali sami. Tisti, ki smo del domače medijske krajine, jih pogrešamo. Če sem koga, ki se lahko v težkih časih pohvali z uspešnim medijskim projektom (tisti, ki so uspeli na nedavnem medijskem razpisu superministrstva, so izvzeti), spregledal, se opravičujem: namesto popravka ali prikaza nasprotnih dejstev lahko za novinarsko redakcijo festivala prispevate svoj pogled na razvoj slovenske medijske krajine. Z veseljem ga bomo delili z obiskovalci letošnjega novinarskega praznika in vam v roke potisnili vstopnico za naslednji festival.

Kot član ekipe, ki je več mesecev pripravljala projekt prvega medijskega festivala v Sloveniji in ki mu (predvsem) ni vseeno, kako se bo v prihodnjih letih ali desetletjih razvijal slovenski medijski trg oziroma kako glasni bodo psi čuvaji demokracije, bi lahko bil nad odzivom “medijskih odločevalcev” razočaran.  Vendar nisem. In ne smem biti. Upanje tega festivala so študenti, ki so tudi danes zjutraj sedeli v dvorani in prisluhnili odgovorni urednici iz Avstrije. Upanje so tudi študentke, s katerimi v sklopu festivala že tretji dan sodelujem pri ustvarjanju novičarske spletne strani. Da osnove novinarstva na ljubljanski fakulteti za družbene vede komaj spoznavajo, ni opaziti, videti ali brati.

Na prvi jutranji redakcijski sestanek so prišle pripravljene, imele so ideje, vedele so tudi, da morajo svoje izdelke širiti po kanalih, ki jih ponujajo nove platforme. V treh dneh so ustvarile okoli 40 portretov, intervjujev, fotoreportaž, krajših vesti, poročil, reportaž, video prispevkov, člankov … Romana se je že prvi dan lotila portreta, Nastja je sestavila televizijski prispevek, Tina je napisala blog, Nejka je pripravila twitter zgodbo, Mojca je brez strahu potisnila diktafon proti Ervinu Hladniku Milharčiču, Eva je debatirala s Karmen W. Švegl, Anja je predstavila vojne reporterje iz tujine …

Ker bi lahko še našteval, se opravičujem, če sem katero od sodelavk pozabil izpostaviti. Tako kot Nika v predhodnem blogu imam namreč težave z imeni … Iskreno, zato brez zamere. 😉 Skratka, če boste tako nadaljevale, vas bo morda opazil tudi  kakšen medijski menedžer, lastnik, direktor in svetovalec uprave, ki ga v zadnjih treh dneh ni bilo v Kinu Šiška. Ker se lažje izražam s pisanjem in ne s slavnostnimi govori, se vam ob tej priložnosti hkrati zahvaljujem za pomoč pri projektu, ki je bil glede na odzive na socialnih omrežjih in na rezultate branosti spletne strani več kot uspešen.

Z delom še nismo končali, ker gremo NAPREJ. S študentkami festivalske novinarske ekipe. Tudi z najmlajšimi bralci avstrijskega tednika, če hočete.

p.s. Dino, the fotoreporter, nate nisem pozabil. Verjetno zato, ker že tri dni sediva kot v učilnici osnovne šole;)

Blaž Petkovič je v sklopu medijskega festivala Naprej vodil novičarsko redakcijo.