Matija Stepišnik: Vsak je dobrodošel!

Matija Stepišnik je na skupščini DNS za predsednika društva kandidiral skupaj z listo “Novinarji za novinarje”. Pred zbranimi na skupščini je takole utemeljil, zakaj društvo potrebuje svežo, močno, homogeno in borbeno ekipo …

Jill Abramson je te dni postala nova urednica New York Timesa. Ko pride do menjave na čelu enega najboljših časopisov na svetu, je to vedno globalno odmevna novica. A za svetovno novinarstvo, ki je že nekaj let v viharju dramatičnih sprememb in tektonskih premikov, je nedvomno pomembneje, da je časopis, ki velja za najboljšega reprezentanta preiskovalnega novinarstva, našel ob ohranjanju vseh najvišjih kriterijev profesionalizma še poslovni multimedijski model, ki bi lahko pomenil recept za njegovo preživetje. Tako so sporočili. Potem ko je bil tako blizu bankrota, da ga je reševal celo sumljivi mehiški poslovnež Carlos Slim. Da, boj za preživetje in predvsem za razvoj je tisto, s čimer se ukvarjajo veliki, pomembni, verodostojni svetovni nadzorniki oblasti in čuvaji demokracije. Z vprašanji ohranitve novinarske profesionalnosti in najvišjih standardov, ko pritiski kapitala in politike ostajajo, pa z razvojnimi paradigmami in poslovnimi modeli, ko je prišlo do dramatičnih sprememb v tehnologiji in navadah občinstev, v medije pa je udarila še globalna gospodarska kriza.

In kaj se dogaja v Sloveniji? Slovenski mediji so te za novinarstvo izjemno težke in zahtevne čase dočakali na odprtem polju, nepripravljeni in nezaščiteni. Ko drugi razmišljajo o prihodnosti, se mi ukvarjamo s preteklostjo, z osnovami za zagotavljanje normalne, demokratične medijske krajine. S popolno odsotnostjo strateških lastnikov, ki bi razvijali medije, in s sistemskih okoljem, ki ne zagotavlja razvoja medijev. Od treh največjih slovenskih splošnoinformativnih dnevnikov sta dva naprodaj, eden že več kot leto dni nima urednika s polnim mandatom. V Delu Revijah, kakor smo brali zadnje dni, lastnik že več mesecev ne plačuje prispevkov, zamujajo tudi plače. O nujnih odpuščanjih se govori v primeru največjih, doslej najtrdnejših medijev. In tiskani mediji so v času tehnološke revolucije najbolj na udaru. RTV Slovenija je stalni ujetnik političnih spopadov, ki se vedno znova zavrtijo okoli zakona o javni radioteleviziji, ki je v zadnjih dveh primerih končal celo na referendumu. Regionalni in lokalni mediji so soočeni s pritiski vse brutalnejših lokalnih političnih in kapitalskih šerifov, ki ne prenesejo kritike na svojem dvorišču. Ne pretiravamo, če rečemo, da so mediji ena večjih žrtev tranzicije po slovensko in da lahko tudi medijski prostor dobi svoj SCT, svoj Vegrad in svojo Muro.

Se res zavedamo, kaj nas čaka? Se. A ni dvoma, da nismo pripravljeni ustrezno in dovolj. Novinarji morda bolj kot kdajkoli potrebujemo močno, enotno in solidarno organizacijo, ki bo zastopala novinarske interese. Zato smo tukaj, pred vami. Sam kot kandidat za predsednika DNS in z mano ekipa ljudi, ki je spisala program in temeljne usmeritve za delo DNS, da časa lastniških sprememb, tehnoloških revolucij, kapitalskih in političnih pritiskov in predvsem tudi vse večjih socialnih stisk ne bomo dočakali s spuščenimi hlačami. DNS bo moral v vseh procesih in spopadih, ko se bo odločalo o usodi medijev in s tem vseh nas, ki na njih delamo, igrati ključno vlogo. Časi so takšni, da se ne bo treba boriti le za neodvisnost, avtonomijo in profesionalne standarde, pač pa za to, da bomo imeli ključno besedo pri vprašanjih preživetja in razvoja medijskih hiš. Spopadi bodo ostri in če bomo šibki in razklani, jih ne bomo preživeli. Sistemsko okolje, v katerem delujemo, je še vedno slabo in luknjičasto, zakon o medijih ne prinaša vseh odgovorov in bo kot takšen eden prvih izzivov za društvo. Tudi pri novem zakonu o medijih, ki je v parlamentarnih proceduri, se jasno vidi, da so začasni medijski lastniki finančno močnejši in zatorej bolj „oboroženi“ s pravniškimi ekipami, zato nemalokrat pri oblikovanju zakonodaje prevlada njihov interes in ne interes nas, novinarjev.

Iz slabih določil zakona o medijih je zrasel poziv k ureditvi katastrofalnih razmer pred časom. Poziv, ki je prišel od spodaj navzgor. Poziv, ki je dobil podporo številnih aktivov in je zrasel v nekaj dneh iz novinarske baze. Poziv, ki je pokazal, da centrala DNS ne rabi in ne sme sama biti bitk za novinarstvo. Novinarji smo postali glede na pretekle izkušnje mestoma cinični in pesimistični akterji dogodkov na medijskem prizorišču, a apatija še ni zavladala. Iz te energije bomo gradili.

Ekipa, ki je delala pod Grego Repovžem, je opravila veliko pomembnega dela, a DNS potrebuje svežo kri in vsebinsko prenovo! Zato smo tukaj. Ne prihajamo, da bi nekajkrat na leto šli na Odmeve in tam debatirali, kaj je narobe in kaj storiti. Ne prihajamo, da bomo enkrat na leto v Ankaranu ob šanku pametovali, kako je vse slabo. Bil sem član zadnjega upravnega odbora, zato vem, da bo težko. Vem, da smo Grego prevečkrat na koncu pustili samega. Ali pa njega in Špelo, generalno sekretarko. Dolgoročno tako ne gre. Zato vem, da se lahko z izzivi, ki prihajajo, sooči le močna, homogena in borbena ekipa.  V resnici je vseeno, kdo je predsednik, če za njim ne bo skupine ljudi, ki bo nosila večjo odgovornost in ki si bo operativno razdelila začrtano delo, obenem pa bo vez do vseh novinarjev. Ker vseeno je, kdo sedi v upravnem odboru, če za njimi ni čete novinark in novinarjev, ki jim ni vseeno, da jih danes skušajo teptati politični baroni, jutri pa jih bodo kapitalski mogotci. Novinarstvo lahko prežive le, če bo onkraj vsiljenih delitev na leve in desne, strnilo vrste v enotno obrambno linijo. Linijo novinarjev vseh medijev in vseh generacij. Od Pomurskega vestnika prek Dela do Primorskih novic. Od RTV Slovenija do najmanjših lokalnih radijskih postaj, ki so prav tako pomembne v svojem poslanstvu. Brez izkušenj, pameti starejših in drznosti, prodornosti mlajših ne bo šlo. Potrebujemo DNS, ki bo še bolj proaktivno in odzivno na vse zadeve. Lista, ki smo jo oblikovali, je le jedro DNS za prihodnost, ki želi okoli sebe čim več ljudi z različnimi idejami in ki pričakuje in želi pomoč vseh v projektih, delovnih skupinah in skupnih akcijah. Društvo je in mora biti odprto za vse, zato je vsak, ki želi delati in ima predloge, več kot dobrodošel.

Ne bomo še enkrat naštevali projektov in načrtov, ki smo jih zapisali, a velja poudariti, da bomo v prihajajočem obdobju posebno pozornost namenili socialnim vprašanjem. Sploh med mladimi, ki jih mnogih ni ne v društvu ne v sindikatu, se oblikujejo prvi obrisi medijskega proletariata, ki bo ob napovedanih spremembah najbolj na udaru in socialno ogrožen. Društvo mora vzpostaviti še tesnejši odnos in sodelovanje s študenti, tistimi, ki bodo nekoč naši člani in bodo delovali v neprimerno bolj negotovem medijskem svetu. Z njimi se moramo povezati že zdaj. Zaradi vsega tega potrebujemo močno društvo. Pa ne le zaradi tega: močno društvo potrebujemo tudi, da bo opozarjalo na vrednote resnega, verodostojnega, preiskovalnega novinarstva v času vsesplošne trivializacije medijskega okolja in rumene megle, ki se spušča na javno razpravo.

Če so odprta kakršnakoli vprašanja, smo pripravljeni odgovoriti. Predvsem pa smo pripravljeni, da začnemo z delom.

MATIJA STEPIŠNIK