Kolektiviteta je obvisela na nitki

Žal in težko mi je, ko uprave v medijih preštevajo viške in vročajo odpovedi novinarjem in fotoreporterjem, tudi tehničnim oblikovalcem (na Delu so kolegi odpovedi dobili ta teden, tehnična oblikovalca na Večeru pa že pred tem, še “iz naslova” prodanih blagovnih znamk). Saj ne pričakujemo kot naivci, da bi bili izvzeti iz globalnih medijskih trendov. A tudi ob umeščanju v globalno – lokalnega ni nič lažje prenesti. Včasih smo novinarji iz tovarn ob štrajkih pisali zgodbe in se zavzemali za delavce. Zdaj pa smo mi zgodba, resda do neke mere neprimerljiva v več ozirih, tudi z bojevitostjo nekdanjih Preventovih šivilj na primer, ki so lahko ob izpostavljanju izgubile še veliko več od nas, v resnici. Naše medijske zgodbe z vidika odpuščanj zdaj skorajda že ni več v medijih, izginja, odvija se logično in pričakovano, v samoumevni tišini za na videz neomejeni čas trajanja. Čaka(j)mo, da mine in se poleže, pa bo. Saj se ni zgodila največja katastrofa, kajne, pa tudi na vidiku je ni?! So pa ja napovedovali še več presežkov, potem pa se neomajno trudili klestiti številko, tako da bo na koncu presežnih bistveno manj (na tretjini od prvotne cifre v obtoku se je ustalila na Delu na primer). Še dobro. Predvsem pa dobro premišljena taktika, bi kritično ocenjevali v kakem tekstu o drugih. Zdaj pa se nas loteva nenadna uteha in se učvrščujemo v fazi razumevanja in sprijaznjenja s tem, da so pač potrebne “žrtve”, da bi v perspektivi (pre)živeli in ohranili “zdrava jedra.” Debat o tem, ali je prav, da v glavnem ne poročamo o sebi, smo imeli že nešteto. Posebej na dopisništvih se boste spomnili, kako smo v časih, ko so velike firme šle cu grunt, nagovarjali delavce po proizvodnjah k izjavam in bili razumevajoči do njih, solidarizirali in javno zahtevali nekakšno pravico zanje – a izpostavili so se najbolj oni sami. No, zase in za svoje se mi sami več kot očitno ne znamo, ne zmoremo, niti nočemo prav več v vsej letargičnosti. Kolektiviteta, ki je bila že prej šibka, je povsem obvisela na nitki, žal tako na društveni, še bolj pa na sindikalni (oprostite, novinarski sindikat, tudi vaša članica sem, ne le društva, pa ne vem, kdaj bi bil za sindikat čas za kako mobilizacijo, h kateri že nekaj časa nagovarjam(o)? Ali pa je morda že minil, navsezadnje?). Za nekatere sodelavce si morda celo pri sebi mislimo, da so jih upravičeno spodili, saj da itak niso bili bogvekaj – če smo brutalno iskreni do sebe in drugih in izrečemo kakšno, ki jo sicer po ovinkih in šepetaje v klanih, na glas. Nihče od nas si tega ne misli sam zase, kakopak. Kar je do neke mere človeško, konec koncev. Sebe pač praviloma precenjujemo. Gotovo je premalo, če le osebno solidariziramo s posamezniki, ki so nam bili tako ali drugače dragi in jih odslavljajo, pa smo z njimi dobro in radi delali. A morda niti tega ne storimo več prav in dovolj odločno. Saj ne, da ni bilo kakega poskusa k(og)arkoli ubraniti, tudi dogovarjanja so bila in so še kje in so tudi posamezniki, ki so se gnali in pošteno zavzeli za sodelavca, pa to ni bilo izrazito ali opazno. Morda kje koga tudi po krivici obsojam. Stvari nam ne gredo na roko, čeprav se vrsta še trudi dobro delati. In predvsem veliko delati. Saj tudi to smo vedeli, mar ne – da nas niti zdaj že nesojeni medijski zakon ne bo rešil, čeprav smo tudi ti, ki nas zadeva, spet porabili ure in ure za pripombe na vsebino – ki bodo očitno ležale v predalih kulturnega ministrstva. A vseeno, generalno gledano, tu stojimo in po malem padamo na celi črti, in si mislimo, saj se bo že nekako izšlo. Kaj pa, če se ne bo – in to tudi zaradi nas?