Blog: Zakaj naprej?

Proti koncu osnovne in srednje šole je za mlade eno najpomembnejših vprašanj, kam naprej. Ko nekateri zaključijo s študijem, se tega žal ne sprašujejo več, ampak se zasidrajo v udobje poznanega. Ne iščejo več področij,  na katerih bi lahko napredovali.

Na medije sem pred začetkom študija novinarstva gledala s povsem drugega zornega kota, kot nanje gledam zdaj. Velik problem je bil, da medijev nisem pretirano spremljala, kot jih še vedno ne spremlja veliko posameznikov. A to bi se moralo spremeniti.

Tako kot mediji se spreminja tudi občinstvo. Ljudje moramo postati bolj medijsko pismeni ter iskati in prepoznati dobre vsebine. Prazne dvorane na zanimivih predavanjih so odraz, koliko smo pravzaprav navajeni, da nam je s pojavom družabnih omrežji vse servirano na srebrnem pladnju.

Na samem začetku bi lahko naivno rekla, da je cilj novinarja postati nekdo, ki mu ljudje zaupajo in so pripravljeni deliti svoje zgodbe z njim, a na žalost je tako, da si je zaupanje ljudi zelo težko priboriti. Najbolj ga otežuje vnaprejšnji negativen odnos do medijev in novinarjev. Tako med komentarji pod članki na spletnih straneh so pogosti komentarji kot, ali bodo novinarji sploh kaj novega povedali, kdo jih sploh uči pisati in da dobrih novinarjev v Sloveniji ni mogoče prešteti na prste ene roke.

Ob tem se sprašujem, kaj je tisto, kar je občinstvu zares všeč in ali jih res toliko verjame, da so vsi novinarji slabi. Vsem je dobro znano tudi mnenje, da je novinar lahko vsakdo. Res je. Novinar bi lahko bil vsakdo, ampak dober novinar mora narediti nekdo več, da si zasluži ta naziv.

Zato festival Naprej ni namenjen le novinarjem in ljubiteljem novinarstva, ampak tudi ostalim, da vidijo, da je tudi veliko novinarjev, ki znajo ustvarjati dobre zgodbe, in jih naša družba več kot potrebuje. In prav je, da si tako novinarji kot tudi občinstvo širimo obzorja, spoznavamo nove tematike in trenutne probleme.