Če kdaj razmišljati naprej, potem je to zdaj

Njihovi nekdanji prostori so danes popolnoma izpraznjeni. Tik pred vhodom je še vedno tabla z napisi, vendar je za steklenimi vrati velika praznina. Ostala je le od sivkastih tal odbijajoča se svetloba, ki sili skozi nekoč njihova prostrana okna. »Sedemsto kvadratov nekdanjih prostorov,« se spomni Matej Košir. Zadnje luči so v tem uredništvu Žurnala ugasnile maja v letošnjem letu.

Tednik je pod okriljem avstrijskega podjetja Styria Media Group začel izhajati leta 2003. Štiri leta kasneje so ga preoblikovali v sobotni časopis, začeli izdajati dnevnik Žurnal24 in obenem vzpostavili spletno stran. Zaradi slabega poslovanja je brezplačnik s približno sto sodelavci čez noč nehal izhajati, sredi dneva so v letošnji pomladi ukinili tudi spletno stran. Strnjeni zaposleni pa so kmalu za tem začeli uresničevati idejo o vnovični vzpostavitvi spletnega portala in ga 10. julija ponovno zagnali.

Z odgovornim urednikom in zdajšnjim direktorjem Matejem Koširjem se spustiva po stopnicah do sedanjih prostorov spletnega uredništva, nadstropji nižje od nekdanjih pisarn. Za steklenimi vrati sta v veži dva fotokopirna stroja, miza s pozabljenim izvodom časopisa, nekaj naključnih listov, lončnica ob oknu. V pisarni korak naprej, nekaj večji od sobe povprečnega stanovanja, se na tabli tik ob vhodu izpisuje razporeditev vsebine tistega ponedeljka. »V delu«, »intervju«, piše med drugim s pisavo neke hitre roke. Na levi strani pisarne je podolgovata miza, vzporedna z oknom. Na vsaki njeni strani so računalniški zasloni za nekaj parov novinarskih oči.

Na desni sta dve vrsti s kotički za še nekaj piscev. Tipkovnice, diktafoni s slušalkami, samolepilni listki, skodelice kave, koledar, ponekod odprt Wordov dokument, ki čaka na nadaljevanje nizov besed. Le nekaj korakov naprej, v kotu, je prostor Mateja Koširja. Odprt elektronski predal na zaslonu, razkropljena pisala po mizi, manjša omara tik ob steni, polepljena z nekaterimi starimi naslovnicami tiskanih izvodov. »Oglasno trženje. To, od česa lahko preživimo,« pove in se ozre k štirim mizam v kvadratu, le kak meter stran, kjer Darka Murn Juvanc in Andraž Hudnik tistega popoldneva zreta v svoja zaslona. Pred meseci sta skrbela za oglase v tiskani ediciji, danes skrbita za vir dohodkov ekipe. »Potrebujemo jih neprekinjeno,« pravi Andraž. Ob tem oba poudarita, da je vsebina vedno strogo ločena od oglasov: »Tukaj ni nobene razprave.« Darka se s prstom pomika po miški, z očmi šviga po ekranu. Pripravlja se na jutrišnjo predstavitev možnosti zakupa oglaševalskega prostora pri enem izmed podjetij. »Obe strani morata biti zadovoljni,« pove.

Vsak izmed približno šestih novinarjev v uredništvu tistega popoldneva je zatopljen v svoje delo. Sliši se zvok tipkovnice, zvok voditelja informativne oddaje na prižganem radijskem sprejemniku, pridušen kašelj. Nekoč redno zaposlena novinarka Sergeja Hadner Hvala je prej pisala za časopisno edicijo. Danes preko spleta posluša neposredni prenos iz državnega zbora: »Vlada odgovarja na vprašanja glede privatizacije Darsa. V prispevku bomo izpostavili ključno.« Spominja se, da tako nenadnega zloma časopisa ni nihče pričakoval, kljub znakom, ki jih je, kot pravi, spregledala. Priznava, da danes bolj razmišlja o vsebinah, ki se bodo najbolj brale: »Če ne bo klikov, ne bo plačila. Kot spletni medij ne smemo zaostajati, moramo biti zanesljivi in zanimivi.« Zadovoljna z delom, ki ga opravlja, pa si včasih želi več časa za obdelavo teme: »Pri pisanju treh ali štirih prispevkov na dan včasih zmanjka časa za tiste, ki jih delam s srcem. Pridejo dnevi, ko motivacija pade. Je pa tudi lepo končati dan, ko veš, da je nekaj pustilo pečat.« Pove, da zgodbe najraje objavijo zjutraj. »Statistično je tedaj največ bralcev,« doda Košir, medtem ko si Sergeja ponovno natakne slušalke in spet prisluhne glasovom.

David Jug piše za Žurnal štiri leta, tokrat pripravlja kolumno. »S kavo,« se nasmehne ob vprašanju, kako začne dan. »No, z dvema majhnima otrokoma, ki začneta ob sedmih skakati po meni,« nadaljuje z nasmeškom. »Sistem se je začel sesuvati in na koncu res propadel. Mi smo želeli ponovno poizkusiti,« se spominja pomladi v uredništvu.

»Na KPK pišem,« se od nekod zasliši. Sledi zvok telefonskega zvonjenja: »Ja? Prej je nekaj prekinilo.« Spet številni dotiki tipkovnice, pisanje v beležke, zvok fotokopirnega stroja, odpiranje vedno novih zavihkov spletnih strani. »Nismo mogli pokrivati stroškov tiska, distribucije in ljudi. Leta 2010 smo sicer res zmanjšali izgubo, vendar finančna luknja je bila še vedno gromozanska. Model brezplačnikov pri nas pač ne vzdrži. V tem času, v tej državi ne,« razlaga Košir. »Kljub temu ni zloma nihče zares pričakoval. Mislili smo, da bo šlo vsaj do konca leta. Mučenje se je končalo z eno potezo,« nadaljuje. Nato so začeli razmišljati o različnih možnostih. »Ljudje sami odločamo o svojih usodah. Novinarji neprestano dajemo nasvete drugim, bodimo tudi sami enkrat poskusni zajčki, smo si rekli. Zdaj preizkušamo slovenski trg. Če kdaj razmišljati naprej, potem je to zdaj. Brez premisleka o novih modelih funkcioniranja medijev ne bo šlo več.«

Tistega ponedeljka je spletna stran zabeležila 70.000 obiskovalcev in pol milijona ogledov strani. »V svojem vrhuncu je bilo 95.000 ogledov dnevno,« pove Košir. 22 sodelujočih, od tega 14 novinarjev, dela danes preko samostojnih podjetij. »Plačila so redna in poštena. Primerljiva z ostalimi mediji, morda celo višja,« zagotovi. Njihov portal ni privesek, kot se to dogaja pri drugih medijih, kjer so na splet premalo osredotočeni. »Smo na pravi poti? Bomo videli. Ko te vržejo skozi vrata, splezaš skozi okno. Premišljeno, seveda.«

Matej Košir bo projekt zurnal24.si predstavil na današnji Medijski beri.