Festivalski blog: Boljša prihodnost otrok, ki razumejo

Ravnokar s predavanja Mladi (in) mediji. Ženska me je navdušila. Petra Prascsaics je odgovorna urednica otroškega tednika Kleine Kinderzeitung, namenjenega starostni skupini med 6 in 12 letom starosti. Takoj na začetku predavanja se je po tem, ko sem površno prebrala, za kaj naj bi pravzaprav šlo, v meni prižgal stari, dobri rdeči alarm. Če je namen tednika, da najmlajšim približa teme s področja politike in gospodarstva, in ne le zabava, se moje vprašanje glasi: kako za vraga jim to uspe?

Med mladostniki in starejšimi generacijami, ki se tako rade obkladajo z že izzvenelim: jaz sem intelektualec, z lahkoto najdeš ljudi, ki vsakodnevno vzamejo časopis v roke (še tisti starejši bralci, ki imajo radi ta poseben vonj, ki ga ne moreš, s tako strastjo, vzeti v nosnice, na nobeni internetni strani) in vsake toliko zgroženo obnemijo, ob prispevku rekoč: “jaz tu nič ne razumem”. Kako lahko potem to uspe najmlajšim bralcem? In kakšen je recept za prevajanje jezika politike v jezik razuma recimo šestletnega otroka? Let’s go find out!

“Rešitev je v poenostavljanju,” pravi Prascsaicseva. Lahko bi rekla, da kompliciranje in uporabljanje “velikih” besed, razumevanje pri branju le otežuje, tu pa tam, pa se potem dobi še kakšnega strokovnjaka-poeta, ki v upanju, da bo izstopal, publiko bombardira s slabo mišljenimi metaforami, kar bralca zmede do konca.

Dobra strategija po besedah Prascaicseve se začne za zaprtimi vrati uredništva. Vsako temo, ki jo vključijo v tednik, s sodelavci predelajo, ter sestavijo načrt, po katerem razbijejo zapleteno strukturo določenega pojava. Iz celotne sfere vzamejo en element, in tega brez balasta dobro predstavijo. Če vzamem za primer stanje v Libiji. Pred kakršnim koli obtoževanjem, je treba spoznati predvsem zgodovino in stališča obeh strani. Lahko bi rekla, da uredništvo tednika skrbi za to, da otrok hitro pride do zaključka da svet vendarle ni črno-bel. Siva področja, kjer etika ne more delovati po principu prav-narobe, so sploh občutljiva in prav zato zanimiva.

Če zaključim svoj monolog tukaj. Ideja, ki sem jo potegnila od pričanja te neverjetne ženske, je taka: Če otrok razume, kaj se okrog njega dogaja, bo hotel kopati še globje, da stvari pride do dna. Z določenim znanjem se pojavijo vprašanja. Brez znanja ni interesa, ni vprašanj, ni poglabljanja, in če se vrnem na klavrn začetek, ni razumevanja. Brez razumevanja pa tudi ni alternativ. Ko otrok v tedniku prebere, koliko škode pravzaprav izpušni plini lahko povzročijo, in materi ob odhodu od doma reče: Hej, gremo brez avta, resno škodi okolju”, vemo, da smo na pravi poti. In z vzgojo takšnih otrok lahko upamo na boljšo, bolj kritično, vendar mogoče prav zaradi tega, bolj konstruktivno prihodnost.