Frederick Baker o težavah pred srečanjem z Bushem

Priznan filmski ustvarjalec in novinar Frederick Baker predava ponosno in samozavestno, vidi se, da to počne že leta in kar na treh univerzah v Avstriji, treh v Berlinu in eni v Londonu. V Avstriji poučuje film, na ostalih univerzah še medije in novinarstvo. Poln je poglobljenih in zabavnih zgodb o intervjujih, ki jih je opravljal z vsemi znanimi imeni, od Yoko Ono do Stalinovega vnuka do Georga W. Busha.

Baker gleda na intervju predvsem iz antropološkega vidika, saj je diplomirani antropolog in arheolog. Meni, da je treba stremeti k čim bolj enakomernemu razmerju moči med novinarjem in sogovorcem. V idealni situaciji bi se intervjuji dogajali v sproščenem okolju in ne na način, da je novinar dominanten, sogovorec pa se počuti napadenega ali obratno. Med pogovori upošteva mišljenja in mnenja sogovorcev, vedno jih poskuša sprostiti. Ni agresiven, ni usmerjen v komercialo, razume vzorce, po katerih ljudje delujejo in zaradi tega se mu lažje odprejo. Fasciniran je nad internetom in meni, da je v njem prihodnost, saj nudi vsa možna orodja, s katerimi lahko poveš dobro zgodbo. Fasciniran je tudi nad barokom, saj ima rad vse, kar mu ponuja ogromno različnih možnosti. Zato meni, da je internet barok novinarstva.

Sebe vidi kot novinarja in umetnika, pa tudi kot igralca. Meni, da so novinarji sami po sebi umetniki, sploh ko pišejo intervjuje in portrete, ki niso čisto ritualni. ”Nekoč sem moral napisati portret nekoga, ki ga nisem smel intervjuvati. Takrat je bilo potrebno veliko kreativnosti in to je bila umetnost,” poudarja Baker. Vsak dober novinar bi moral imeti toliko izkušenj, znanja in kreativnosti, da bi bil sposoben napisati dobro knjigo. Saj novinarji so tudi pisatelji, v tem pogledu, da vsak dan pripovedujejo zgodbe in živijo na račun jezika. Zato ne mara novinarjev, ki niso dovolj izobraženi in teh, ki pišejo senzacionalno.

Tematike in osebe za svoje filme in intervjuje si ponavadi izbira sam, glede na to, kaj ga zanima in kdo je v tistem trenutku aktualen. Potrebuje do mesec dni časa in več deset telefonskih klicev, da se z osebo za sodelovanje dokončno dogovori. Poudarja, da je za pridobitev stika z osebo, kot je Yoko Ono, treba precej časa komunicirati z odvetniki, kar zavzame precej časa.

Meni, da ritualno intervjuvanje oseb, kot so politiki in igralci, lahko hitro postane slabo, sploh če želiš sporočati resnico. Zato svojim sogovorcem vedno ponudi čas, da najprej povedo vnaprej pripravljene besede, jih posluša in ne nujno uporabi. Komaj, ko se sogovorec znebi vnaprej pripravljenih PR besed, se lahko sprosti in takrat ga lahko izpraša po resnici.

O prvih vprašanjih intervjuja ima specifično mnenje: ”It has to be strong like an espresso, not all soft and fluffy.” Meni, da je prvo vprašanje ključno sploh, če gre za televizijski ali radijski intervju. V teh medijih je prvo vprašanje edino, za katerega veš, da ga boš imel možnost postaviti. Če tvoj sogovorec nanj odgovarja več kot dvajset minut, kar izkušeni sogovorci radi počno, morda ne boš imel možnosti postaviti drugega vprašanja. Popolno svobodo imaš le pri prvem in to je treba izkoristiti. Seveda, če pišeš intervju za tiskani medij in veš, da boš zanj imel ogromno časa, lahko začneš bolj nežno, vendar moraš biti pri tem previden. Meni, da so dolga vprašanja slaba in nadležna, sogovorca zmedejo in prestrašijo. Boljša so kratka in precizna, da imaš vsaj možnost dobrega odgovora.

Baker na intervju nikoli ne pride s preveč natančno začrtano sliko tega, kar se bo dogajalo, saj meni, da te to lahko omeji. Če že točno veš, kaj si želiš slišati, sploh ne poslušaš in tako hitro zamudiš iztočnice za najbolj zanimive zgodbe. Te se izrodijo ravno iz spominov, ki jih prikličejo tvoja vprašanja, ki jim moraš slediti in jih kasneje nekako vplesti v svoj intervju.

Trenutno dela na več projektih, ki so bolj povezani s filmom kot z novinarstvom. Ustvarja umetniški kulturno-filozofski film, nekaj političnih filmčkov povezanih s Haiderjem in satiro, ki se ukvarja z amaterskimi filmskimi ustvarjalci, ki snemajo filme o Hitlerju. Z njo želi pokazati na to, kako se ljudje trudijo spremeniti preteklost oziroma kako se čez čas gledanje na težke situacije spreminja. Težkih tematik se rad loti s pomočjo humorja, saj meni, da je humor največje orožje in najboljši način, da ljudem sporočiš nekaj pomembnega. Humor namreč ljudje vedno opazijo in se nanj tudi odzovejo. Drugo takšno orožje pa je presenečenje.

Tudi sam je takšnega značaja, med predavanjem izpostavlja zabavne prigode, ki jih slikovito vplete v svoje nasvete za dober intervju. Ena takšnih prigod je situacija, ki se je porodila tik pred znanim intervjujem, ki ga je pred leti opravil z Georgem W. Bushem. Pred intervjujem je namreč nastopila nervoza in Bakerja je pritisnilo na stranišče. Ker so intervju opravljali v Italiji, on pa italijanščine ne zna, je imel velike probleme pri iskanju stranišča. Med zmedenim iskanjem po hotelu je ugotovil, da so bili vsi zaposleni dejansko agenti tajne službe, ki so kot osebje delali pod krinko, da ne bi slučajno šlo kaj v hotelu narobe. Iz zgodbe potegne poanto: ”Ne verjamite vsemu, kar vidite. Sploh, ko delate intervju s tako veliko osebo!”

V prihodnosti si želi še intervjuja z osebo, ki bi ga presenetila, saj so mu takšni intervjuji najbolj všeč. Uživa, ko odkrije v popolnoma neznani osebi čisto novo zgodbo, cel nov svet, ki ga ni pričakoval. Pri znanih osebah po navadi pričakuješ velike teme in zanimive zgodbe, kar jih naredi bolj dolgočasne. Zato so mu najbolj všeč pogovori s čisto ”normalnimi” in preprostimi ljudmi.