Govor Petre Lesjak Tušek: Mi, novinarji, stroji

»… Tako smo. Stroj. Mi. Stroj. Še en zamah. Še en elektrošok. Gospodar in hlapec hkrati. Mi. Stroj. Slovnica nam je tuja. Ob zori se vžgemo. V temi ugasnemo. Od zore do mraka. Od mraka do dne. Nikdar zares ne spimo. Ko nismo vklopljeni, smo v mirovanju. Maternica za surovine. Diareja za produkte. Proizvajamo. Stroj. Stroj. Stroj. Za nov stroj. Svet strojev. Univerzum strojništva.«

Biblija strojništva, verzi Jenkove nagrajenke Anje Golob – tudi Korošice – iz zadnje pesniške zbirke Didaskalije k dihanju niso le osmislitev podelitve nagrad z izpostavljanjem našega medijskega sveta, temveč so vse bolj realen opis novinarskega u-stroja.

Pesnica je v pogovoru na Radiu Slovenija dejala, da ne poseduje pridevnika za čase, v katerih živimo. Mi, novinarji, še posedujemo pridevnike o časih, ki jih živimo – predvsem v nizanju opisov vseh zunanjih negativnosti in ogrožujočih faktorjev. Med bentenjem o teh časih pa se bolj zdi, da nam zmanjkuje samostalnikov, besed, na katerih (samo)stojimo – ali pademo: samostojnosti, odločnosti, zavesti, samozavesti, drznosti, povezanosti, suverenosti.

Toliko tega je že povedanega. A tudi toliko tega zamolčanega, neizrečenega, dejansko tudi neizrekljivega.

Živimo predvsem čase več paralelnih in ločenih novinarskih svetov. Ne moremo jih več smiselno sestaviti v enega, skupnega, ki bi nas povezoval in določal. Razkoraki so vse globlji, bližine vse bolj oddaljene. Kaj je torej sploh še smisel, kaj nam še lahko daje smisel? In, če se že v temelju tako trudimo osmišljati zgodbe drugih, zakaj vendar že ne osmislimo lastne?

Veliko starejših novinarjev danes le še čaka, da se upokojijo oziroma, da jih (po)spravijo v “penzijo”. Vcepljajo jim misel, da so postali odveč, da so odgarali svoje, na hitro odtegnejo novinarsko strast, s katero so leta živeli.

A bolj kot finančno-ekonomski pritisk, o katerem nam dopovedujejo, da ga vendarle moramo razumeti in ki da tudi je legitimni vzvod za potiskanje na rob in pod rob, je predvsem boleče spoznanje hladnega odnosa, ki spremlja ta bolj ali manj prisilna slovesa. Ničvrednost, sporočena odslavljajočemu človeku. Na drugem polu je hkrati neizbežno razvrednotenje ostalih novinarjev, fotoreporterjev, ki padajo v polja presežnih, odvečnih. Enako kot prihajajočih kadrov – mladih s perspektivo, ki postaja v novinarstvu prej izjema kot pravilo.

Novinar danes vse bolj šteje vrstice, znake in sekunde v službi, če jo ima in zato, da bi jo obdržal. Prekarec prešteva evre, da bi se pretolkel in živel od tega, menda tako plemenitega poklica. Javnost medtem sunkovito ubira svoje poti in kanale, ki se oddaljujejo od novinarstva.

A koliko je in sploh še bo vredno novinarstvo, ne bodo določali in odločali le drugi – država, lastniki, uprave, oglaševalci. Kot v bistvu tudi zdaj ne, vsaj nedvomno ne v celoti.

Nimamo odgovorov. Vsaj ne vseh. Tudi odgovori, ki jih imamo, niso nujno pravi. Imamo pa vprašanja. Na tisoče vprašanj. Ker smo novinarji.

Vprašanja, neizprosna vprašanja, na katere ste zahtevali odgovore in vsak dan terjate odgovore, vselej znova zastavljate danes nagrajeni novinarji. Ne le nagrajenci. Veliko novinarjev iz več medijev. Veliko takih, ki tudi zaslužite nominacije za nagrade in nagrade.

Pozitivno spoznanje, morda celo neke vrste olajšanje je, da ste podali toliko predlogov za izstopajoče novinarske dosežke. Vendarle nagrada Društva novinarjev Slovenije še nekaj pomeni. To morda le ponazarja, da je Društvo novinarjev in članstvo v društvu kljub vsemu še kaj vredno, čeprav se samoumevno in vse pogosteje ne zdi več tako. Predvsem pa, ko se zdi že vse izgubljeno in sesuto, spet prevlada poglobljeno, kritično delo novinarjev, ki globoko zareže. V družbo, na dolgi rok, če že ne takoj. Ki preglasi sicer prevladujoči kričeči senzacionalizem, čeprav današnji ustroj sveta vsaj iz prve ravno ne podpre te teze.

Ostajata zavest in zavezanost opravljati in opraviti novinarsko delo – dolžnost novinarjev in pravica javnosti. Ostaja nujnost, da se vloga in pomen kakovostnih novinarskih vsebin izpostavljata, ponavljata, znova in znova – da ne popustimo v zavezah in zahtevah. Nekaj se prime, kaj celo o(b)stane.

Brez nenehne samoaktivacije in samomobilizacije zagotovo ne bomo obstali kot skupnost, ki jo kljub individualnosti poklica potrebujemo. Kot potrebujemo nenehna vsebinska dopolnjevanja znanj in veščin ter izmenjave praks in izkušenj, kakršno izpostavlja medijski festival Naprej/Forward.

Zagnanost in predanost sta gnali predvsem mlajše v festivalski ekipi, ki se jim je zdelo vredno. Zdi se, da si festivala v več pogledih ne moremo več privoščiti. Da si dnevni pogon ne more dopustiti nikakršnega izstopa novinarja več. A predvsem si novinarji ne moremo dovoliti, da se ne bi več odzivali in ozirali okrog. Kot se moramo tudi skupaj odločiti, kako bomo kot društvo in posamezniki sploh osmišljali svoj obstoj in si morali dokazati, ali novinarji sploh res še lahko strnemo vrste.

Odgovorni smo za spreminjanje te družbe na bolje in kar ta družba potrebuje, je spreminjanje na bolje. To je odgovornost, ki jo moramo nositi in se je globoko zavedati. Odgovorno moramo premisliti tudi o sebi. Kar pričakujemo od drugih, delajmo tudi pri sebi in dajmo tudi od sebe.

Morda res nimamo pravih odgovorov, pravih vsebin in ne nagovarjamo več bralcev, gledalcev, poslušalcev na prave načine. Vseeno pa trdno verjamem, da vsaj vsi v temelju vemo in prepoznamo, kaj je prav. In kar potrebujemo, je prav to: da temu prav veliko bolj odločno in nepopustljivo sledimo.