Hanene Zbiss: »Videla sem žrtve Islamske države«

»Videla sem žrtve Islamske države, predvsem družine jazidskih deklet, spolnih suženj. To me je gnalo, da sem o njih spregovorila,« je ena prvih tunizijskih preiskovalnih novinark Hanene Zbiss na letošnjem festivalu Naprej/Forward začela pripoved o nastajanju njenega novinarskega prispevka Usoda jazidskih žensk, zajetih s strani Isisa. Še pred to zgodbo je razkrila delovanje vahabističnih otroških vrtcev, ki so jih vodili pripadniki ortodoksne in konservativne veje islama ter tako snovali novo generacijo teroristov in džihadistov.

Zanje, ki se z vojno soočajo skozi svoja telesa in življenja
Jazidska dekleta so pripadnice starodavne kurdske verske skupnosti, ki izvira iz mezopotamskih religij. Islamisti jih razumejo kot nevernike in zato z njimi ravnajo še posebej surovo. Hanene Zbiss kot urednica spletnega časopisa Iraqiyat, ki piše o interesih in problemih iraške ženske, do tovrstnih tem čuti še posebej veliko odgovornost. »V vsakem konfliktu, v vsaki vojni, so najbolj prizadeti otroci in ženske. Nekomu mora biti mar tudi zanje, ki se z vojno soočajo skozi svoja telesa in življenja. To je dolžnost mene kot novinarke in ženske,« pove odločno in premišljeno.

Prispevek, ki ga je napisala poleti, opisuje posledice vdora borcev Islamske države v jazidske vasi, ko moške ubijejo, ženske pa razdelijo glede na starost in status. Nato jih kot vojni plen odpeljejo v hiše na različnih lokacijah po svojih ozemljih. Zbissova je v prispevku razkrila, da ujetnice tam dnevno pretepajo, mučijo in posilijo. Z njimi trgujejo kot s spolnimi sužnjami. Žrtve ne vedo, kam in komu jih bodo prodali. Cena je odvisna od njihove starosti in lepote. Najvišjo, približno 166 dolarjev, imajo dekleta, stara do devet let. Borci naj bi se tako približali Mohamedu, ki se je s svojo zadnjo ženo Ajšo poročil, ko je bila stara le šest let.

Do sedaj so skrajneži ugrabili med tri in štiri tisoč deklet ter žensk. Medtem jim aktivisti in kurdska vlada pomagajo pobegniti preko tihotapcev in nekaterih arabskih plemen. »Do zdaj so jih rešili dva tisoč, kar je dobro. Vendar se operacija žal sprevrača v dobičkonosen posel,« ugotavlja Zbissova. Kljub temu da naj bi bile ženske na varnem, so namreč še vedno le figura v igri, ki jo igrajo islamski skrajneži in Kurdistanska delavska stranka. Slednja jezo in razočaranje žrtev izkorišča za boj proti Isisu in jih tudi mladoletna pošlje na bojišče: »Izkoriščajo njihovo krhkost, psihološke probleme in željo po maščevanju. Večina deklet ne ve, kaj se dogaja in so premlade za boj,« tovrstno obljubljanje normalnega življenja obsoja Zbissova in poudarja, da samo rešitev iz primeža skrajnežev še ni dovolj za njihovo ponovno vzpostavitev običajnega življenja. Ker večinoma živijo v konservativni družbi, kjer je posilstvo tabu, ne upajo spregovoriti o svojem ujetništvu. Neželene nosečnosti pogosto prekinejo s splavi, tudi v višjih mesecih nosečnosti, ali pa se otroku svojega posiljevalca v porodnišnici odpovedo.

V Isisu ne poznajo dvomov, le resnico. Zanje je vse črno-belo, nimajo sivin. Samo oni imajo prav, vsi drugi se motijo in jih bodo zato pobili. Ne glede na versko pripadnost.

Isis živi v ljudeh
Kljub nečloveškemu ravnanju s pripadnicami jazidov niso vse ženske v Islamski državi sužnje. Nekatere so borke, druge so odgovorne za širjenje informacij in promocijo. Hanene Zbiss zatre predsodek o manjvrednosti vseh žensk: »Isis jih ne izrabi le za rojevanje otrok. V Tuniziji je tako teroristična skupina samih žensk. Njihova misija je promocija Islamske države skozi medije in družbena omrežja.« Slednja namreč veljajo za ključna pri širjenju Isisa. »Napad nanje na internetu in družbenih omrežjih, ki jih uporabljajo zelo dobro, je način boja proti njim. Ampak hekerji morajo vztrajati. Kajti danes bodo napadli pet tisoč strani, jutri bo vzpostavljenih že novih 10.000,« opisuje enega izmed učinkovitih načinov boja proti ideologiji.

Zbissova opaža, da ljudje pogosto ne razumejo ali se ne zavedajo, da lahko dogodki v Siriji vplivajo na dogajanje po vsem svetu: »Ljudje morajo razumeti, da terorizem ne zadeva le ene države. Skupaj moramo delovati proti njemu. Teden za tednom smo priča zračnim napadom, ki ničesar ne spremenijo.« Vojne proti terorizmu ne moreš biti iz zraka, pravi Zbissova: »Predstavljajte si, da je nekdo nizko izobražen ali brez službe. Odrinjen je na rob družbe, zato na spletu najde ljudi, ki mu obljubijo, da ga bodo sprejeli. Isis mu ponudi službo, moč in občutek poguma. Nenadoma dobi vse, kar si je želel. Isis živi v njem, v ljudeh.«

40 kilometrov od Islamske države
Hanene živi v prestolnici iraškega Kurdistana Erbil, ki je od ozemlja Islamske države oddaljen le 40 kilometrov. Pravi, da je kljub temu na zelo varnem območju, saj sta tam med drugim ameriška in britanska ambasada ter sedeži številnih multinacionalk. Bližina jim daje tudi bolj jasen vpogled v delovanje Isisa. »Poslušamo lahko celo radio Islamske države. Vse njihove programe – v arabščini, angleščini, ruščini in francoščini. Vemo, kdo so ljudje, ki jim pripadajo. In niso enoviti. Sestavljajo jih tri skupine – Iraški borci, nekdanja Al Kaida, potem so tu Al Ba’ath, vojaški komandirji, ki so pripadali politični stranki Saddama Husseina, in tuji borci iz Evrope, Tunizije, Egipta,« pripoveduje Zbissova. Med sabo tekmujejo in zato so notranji konflikti neizogibni. Včasih pridejo na dan tudi informacije, da je Isis ubil skupino lastnih borcev. Njihov entuziazem, občutek moči in visoke morale, finančna preskrbljenost, zelo razvito orožje ter neprestan dotok novih borcev so razlogi, da jih prepiri ne oslabijo.

Po objavi zgodbe o žrtvah Isisa Hanene ni prejela groženj. Pravi, da je islamistom bolj ali manj vseeno, kaj ljudje govorijo o njih. Ne dvomijo o svoji moči in želijo, da se jih ljudje po vsem svetu bojijo. To včasih dosegajo tudi preko površinskega poročanja zahodnjaških medijev o dogajanju na Bližnjem vzhodu. »Zahodnjaški mediji pogosto poročajo s predsodki, ker nimajo dovolj časa, da bi razumeli celotno situacijo in kompleksnost resničnosti ter zgrešijo bistvo konflikta,« pravi Zbissova. To pa pomeni tudi slabše razumevanje dogajanja na Bližnjem vzhodu in njegovega navezovanja na Zahod.

Ljudje me sprašujejo, zakaj ne pokrivam bolj pomembnih tem o delovanju Isisa. Ampak to, da povem zgodbo žrtev, ženskih žrtev, mi pomeni več. Sem ženska in lahko bi bila na njihovem mestu. Moja dolžnost je povedati, s čim se soočajo, ljudem približati njihove probleme in jih spodbuditi, da jim pomagajo.

Zgodba, ki je majhen korak k spreminjanju sveta
Hanene Zbiss je svoj boj proti terorizmu začela pri njegovih koreninah. Decembra 2013 je objavila zgodbo o vahabističnih otroških vrtcih v Tuniziji. Zanjo je prejela nagrado Organizacije arabskih novinarjev za preiskovalno novinarstvo (ARIJ) in bila na letošnji svetovni konferenci preiskovalnega novinarstva nominirana za nagrado novinarjev, ki delujejo v nevarnih okoliščinah, Global Shining Light. Pred razkritjem je leto dni raziskovala delovanje nelegalnih vrtcev, ki jih vodijo pripadniki izredno ortodoksne in konservativne veje islama. »Tu snujejo novo generacijo teroristov in džihadistov. Otroci do šestega leta šele vzpostavljajo svojo osebnost in karakter. Če v tem času z njimi grdo ravnajo in jim perejo možgane, bo to imelo posledice vse njihovo življenje. Nimajo še kritičnega razmišljanja, zato lahko z njimi manipulira vsak,« pove, kaj jo je spodbudilo, da se je pod krinko s skrito kamero prijavila na usposabljanje za poučevanje v enem izmed vrtcev in tam delala tri mesece.

Čeprav muslimani otroke začnejo molitev učiti pri sedmih letih, so otroci v vahabističnih vrtcih molili že od tretjega leta. »Z njimi ne ravnajo kot z otroki. Ure in ure se učijo Koran, pesmi o džihadu in posmrtnem življenju,« pripoveduje. Otroci se tam ne gibajo in se ne igrajo. Tisti, stari med tri in pet let, morajo tudi po štiri ali pet ur mirno sedeti in se učiti. Ker vahabizem ne dovoljuje upodabljanja obraza, otroci barvajo le podobe ljudi brez oči, nosu in ust. Namesto obraza imajo le prazen oval. Triletna deklica, ki je obiskovala vrtec, se je zato pretvarjala, da ne vidi. Zdravniki so ugotovili, da si zaradi tovrstnih risb ni znala predstavljati, da ima oči. Štiriletni fantek je prišel iz vrtca prepričan, da se bo boril v Palestini. »Ustvarjajo otroške vodje. Preko njih želijo vplivati tudi na njihove starše, saj otroci stvari, ki jih učijo v vrtcu, prenašajo na starše in kasneje na celotno družbo,« pripoveduje Zbissova.

Starši večinoma ne vedo, kaj se dogaja v vrtcih. Otroka zjutraj oddajo pred vrati in ga popoldne tam tudi prevzamejo. Opazila je, da je malo staršev, ki tja pripeljejo otroke, tradicionalno vernih. Otroke so tja med drugim vpisovali odvetniki, zdravniki in novinarji. Za vpis v verski vrtec se večina odloči zaradi posledic dvajsetletne diktature Ben Alija, ki je prepovedovala vse, kar je bilo povezano z vero. Številni so želeli otrokom z vpisom v verski vrtec dati občutek svobode, ki se je razširil po revolucijah Arabske pomladi. Potem je tu še upanje, da bodo moralno krizo rešili z vračanjem k vrednotam, ki jih uči vera. Ker so vrtci nezakoniti, ne plačujejo davkov in delavcev ne prijavijo ter so zato tudi veliko cenejši od drugih.

Čeprav je Hanene Zbiss vedela, da dela dobro stvar, je bil stik z otroki zanjo zelo težak: »Vidiš, kaj se dogaja z njimi in ne moreš narediti ničesar. Spomnim se triletne deklice, ki je prišla do mene in mi dala risbico učiteljice. Narisala jo je v nikabu, oblačilu, ki zakriva ves obraz razen oči. Deklica njenega obraza sploh ni poznala. Bila sem nemočna. Vendar trudila sem se ostati mirna in se vesti čim bolj normalno. Dopovedovala sem si, da jim zdaj res ne morem pomagati, ko pa bom preiskavo objavila, bom zanje naredila nekaj dobrega,« pove.

Po objavi zgodbe so oblasti zaprle sto vahabističnih vrtcev. »Namen preiskovalnega novinarstva je spremeniti svet. Ne pravim, da so zaprli vse vahabistične vrtce. Ne vem, koliko jih je še. Ampak sto je dober začetek,« ostaja optimistična.