Intervju: Kdor ne obvlada jezika, pač ne more biti novinar

Novinarje čaka na 6. medijskem festivalu Naprej/Forward tudi lektorska delavnica. Skrb za jezik je ena najpomembnejših nalog novinarja, poudarja lektorica Darja Tasič, ki bo s kolegico Jožo Lakovič Repar delavnico v petek, ob 11. uri, v prostorih DNS tudi vodila. V naglici dela na jezik prevečkrat kar pozabimo, je pa prav, da njegovo znanje nenehno obnavljamo in poglabljamo.

Že dolga leta popravljate novinarske prispevke in avtorje opozarjate na napake. Kakšen odnos imajo novinarji do slovenščine?
Nemogoče je tlačiti vse novinarje v isti koš, saj je tudi pri tem poklicu razpon od vrhunskih do zanikrnih. Nekateri se zanašajo na to, da bo lektor odpravil vse jezikovne pomanjkljivosti v njihovem besedilu ali pa si že od osnovne šole naprej domišljajo, da se Slovencem, ki so se v ta jezik rodili, slovenščine pač ni treba učiti. To je zmotno.
Jezika se moramo naučiti vsi. Če imamo srečo, da odraščamo v jezikovno kultiviranem okolju, se vsaj njegovih osnov pravočasno in dobro naučimo s posnemanjem. Kdor je to zamudil, lahko to potem nadomesti z učenjem, z veliko vaje. Kot pri učenju tujega jezika. Za besedni zaklad pa je nujno branje, čim več branja.

Kot lektorica ste delali na Radiu Maribor, zato mi lahko poveste, kako ocenjujete znanje slovničnih zakonitosti radijskih novinarjev. Kje se najpogosteje zmotijo?
Mislim, da je moj kolektiv slika slovenske novinarske scene v malem in da se njihove jezikovne težave ne razlikujejo bistveno od težav drugih novinarjev. Eni lektorjeve pomoči »ne potrebujejo«, za druge je lektor to, kar bi moral biti, prvi, kritični bralec, ki jim pomaga odkriti morebitne za naslovnika nerazumljive dele. Tretji dajo lektorju sicer priložnost, da za svoje plačilo nekaj naredi, a teh popravkov potem, kdo bi vedel zakaj, ne upoštevajo, četrti delajo vedno iste, tudi osnovnošolske napake.
V novinarskih prispevkih se pogosto pozna, da novinar svoji nalogi kdaj sploh ni dorasel ali da preprosto nima časa za to, da bi se poglobil v temo, ker ga pošiljajo od dogodka k dogodku. Na radiu smo lahko manj natančni pri pravopisu, zato pa imamo težave s pravorečjem, stavčno intonacijo, logičnim poudarjanjem, kar pomeni še dodatne kriterije za tako novinarsko vlogo.
Vsakič znova pa sem zgrožena, ko moram odpravljati osnovnošolske jezikovne napake. Krivce za to vidim v kadrovski politiki v medijih in neuspešnem šolskem sistemu, podlago za to pa ustvarimo – z zgledom – v družini.

Kako pomembno je za novinarja dobro poznavanje jezika?
Obvladovanje jezika omogoča novinarju, da se lahko popolnoma posveti vsebini, saj mu tako ni treba ves čas razmišljati, kaj katera beseda pomeni, kako se sklanja in kako se zapiše. Vsako besedilo je večplastna celota, vsebina, jezik, slog, pravopis. Naslovnik vse to opazi in lahko razume kot podcenjevanje, če se v besedilu vidi kakršna koli površnost, ki pa je danes skoraj že pravilo.

Nekateri se zanašajo na to, da bo lektor odpravil vse jezikovne pomanjkljivosti v besedilu ali pa si domišljajo, da se slovenščine pač ni treba učiti.

Kako bi lahko novinarji izboljšali odnos do jezika?
Kdor tega odnosa nima v sebi, ga sam od sebe verjetno ne bo izboljšal. Za zdaj bi bila rešitev samo drugačna uredniška politika – kdor ne obvlada jezika, pač ne more biti novinar. In kot se morajo vse življenje izpopolnjevati na primer zdravniki, bi se morali vsaj občasno jezikovno izpopolnjevati tudi novinarji. Vsako znanje je treba osveževati, sicer hitro zapadeš v ležernost, kar se v jeziku pozna najmanj v skopem besedišču, besedilih vedno po istem kopitu in neupoštevanju jezikovnih pravil.
Da bi se vsak novinar razvil v suverenega pisca oziroma govorca, pa bi v uredništvih začetnikom morali omogočiti mentorstvo, dobre bi bile vsaj občasne analize novinarskih prispevkov tudi že izoblikovanih novinarjev, predvsem pa bi moral pisec sam sproti proučiti, kaj mu je lektor popravil, da se enaki popravki ne bi ponavljali iz besedila v besedilo.

Da imamo novinarji velik vpliv na mišljenje množice, nas uči že teorija. Kakšen vpliv pa imamo na rabo jezika širše publike?
Žal se mnogi novinarji in njihovi uredniki preslabo zavedajo, da je ob informiranju novinarjeva vloga tudi vzgoja, zlasti jezikovna. Če nekaj velikokrat slišiš ali vidiš napisano v napačni obliki, postaja to počasi sprejemljivo najprej za manj zahtevne, počasi pa tudi za druge. In postaja jezikovna norma. Če pa bi imel pravico biti novinar samo tisti, ki obvlada svoje osnovno sredstvo, torej jezik, bi se jezikovna norma pri nas manj slabšala.

Na delavnici boste obravnavali tuja zemljepisna imena. S katerimi dvomi se novinarji najpogosteje soočamo pri zapisu imen mest in njihovih prebivalcev?
Pri tujih zemljepisnih imenih se moramo najprej vprašati, ali imamo v slovenščini morda ustaljeno slovensko ime (Dunaj, Carigrad), ali bomo tuje ime prilagodili slovenščini le v izgovorjavi (London, München) ali tudi pisno (Pariz, Praga) ali pa bomo uporabljali nespremenjeno izvirno obliko. Potem moramo tako ime uporabiti v stavku, ga sklanjati, iz njega izpeljati pridevnik in ime za prebivalca. Težav ne zmanjka že pri latiničnih jezikih, še težje je pri vseh drugih, nam manj znanih jezikih. Pri tem smo tudi lektorji pogosto v temi, saj ti pravopis in slovnica ne dasta vseh odgovorov.

Kje pa lahko novinarji najbolj zanesljivo preverimo, kako se neko zemljepisno ime pravilno zapiše, če se znajdemo v zagati?
Svetujem uporabo spletnega portala fran.si, kjer z enim samim poizvedovanjem izveš, ali je iskana iztočnica obravnavana v katerem od priročnikov. Tam lahko najdemo veliko uporabnih jezikovnih nasvetov. Kako se odločajo slovenski geografi, izvemo v priročniku Slovenski eksonimi, v sodelovanju lektorjev in Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pa naj bi še pred olimpijskimi igrami v Južni Koreji pripravili delovna priporočila za prevzemanje, prečrkovanje, prevajanje korejskih imen. Če bomo razmišljali, iskali in komunicirali, bomo gotovo našli primerne skupne rešitve.