Trije bruseljski temelji toka informacij

Intervju

Trije bruseljski temelji toka informacij

Dominika Ahačič

Italijanka Paola Buonadonna, zdaj svetovalka za komuniciranje, si je pot v uspešno novinarsko kariero odprla z odličnim znanjem angleščine. “Morala celotne zgodbe je, da bodo mladi novinarji za napredovanje v poklicu potrebovali malo sreče in strokovnosti,” je prepričana Paola. Po letih študija na univerzi v Edinburghu in novinarskega dela v Bruslju je namreč z veliko sreče, kot pravi, pristala na BBC. Specializirala se je za teme, povezane z Evropsko unijo, zato bo tudi na festivalu Naprej, govorila o novinarskem delu v prestolnici EU. Čeprav si je pred leti vzela novinarski odmor, še vedno piše na svojem blogu. Tudi o Londonu, ki je njen novi dom, domači Italiji in seveda perečih problemih EU.

Kako to, da ste začeli pokrivati teme EU, ko ste delali za BBC?

Bilo je ravno nasprotno. Sredi devetdesetih sem bila v Bruslju, kjer sem pokrivala institucije EU za zdaj že propadli britanski časopis European Newspaper. BBC je imel v času italijanskega predsedovanja EU težave pri iskanju italijanskega strokovnjaka, ki bi govoril dobro angleščino. Tako sem postala njihov komentator. Malce kasneje, ko se je BBC odločil, da uvede program o tem, kako EU odloča in kako zakonodaja vpliva na vsakdanje življenje ljudi, so k sodelovanju povabili tuje reporterje. Bila sem ena izmed njih. Več let sem delala na različnih programih, ki so se ukvarjali s politikami EU.

Katere politike EU vaš še posebej zanimajo?

Močno verjamem v enakopravnost spolov in vseživljenjski feminizem, zato se tudi na evropski ravni najbolj zanimam za ta področja. EU je odgovorna za zakonodajo na področju sociale, dela in nediskriminacije. Življenje žensk bi vsekakor bilo slabše, če EU nikoli ne bi obstajala. Poleg tega bi raven diskriminacije med spoloma v Evropi precej bolj nihala in veliko pravic, ki jih imamo za samoumevne, na primer plačani porodniški dopust, ni nujno, da bi obstajale, ali pa bi obstajale samo v bolj ‘naprednih’ nordijskih državah. Mimogrede, ZDA nimajo nobenega zakona, ki bi zagotavljal plačan porodniški dopust. Ja, prav ste slišali.

EU namenja precej denarja za obveščanje javnosti. Kljub temu velika večina ljudi še vedno ne ve, kako EU deluje. Bi lahko bolj podučeni novinarji, vešči raziskovanja, rešili ta problem?

Pokrivanje tematik v povezavi z EU ni težko samo po sebi. Obstaja na tone informacij in večina političnih odločitev se sprejema na javnosti transparenten način. Če so mediji predani resnemu novinarstvu – raziskovalno novinarstvo tukaj sploh ni pomembno, čeprav je vedno dobra stvar, ni prav nobenega razloga, da njihovi bralci oziroma gledalci ne bi bili bolje obveščeni.

Katere so najpomembnejše stvari, ki jih morajo novinarji v Bruslju obvladati?

Naučiti se morajo, kje najti informacije; kdo je govorec vsakega izmed komisarjev, kdo so tiskovni predstavniki vsakega od odborov evropskega parlamenta in kdo so tiskovni predstavniki vsake izmed političnih skupin. Dobro morajo poznati tudi zaposlene na predstavništvu domače države v Bruslju, če se le da veleposlanika. To so trije temelji toka informacij.

Brez jasne ideje, kako deluje struktura glavnih institucij in brez ustreznih novinarskih kontaktov, ki niso skrivnost in jih ni težko najti, nimaš nikakršne možnosti, da boš razumel, kaj se dogaja v Bruslju. Ko imate te, pa lahko pokrivate EU kjerkoli. Torej, ni treba, da ste fizično prisotni v Bruslju, čeprav pozivam mlade novinarje, ki jih to zanima, da preživijo vsaj leto dni v Bruslju, da utrdijo svoje stike in kontakte.

To je minimum, novinarstvo pride šele po tem. Iskanje zgodbe, ki bi bila nekaj več kot le poročanje, kar institucije želijo, zahteva običajne novinarske veščine. Vendar nikoli ne boš pridobil senzacionalne novice, če ne boš vedel niti tega, katero začetno vprašanje postaviti in ne boš zmožen razlikovati med pravim in sumljivim odgovorom. Nenehno pridobivanje informacij o tem, kdo je najboljši tiskovni predstavnik, je najpomembnejše. Še posebno, ko se soočaš z roki za oddajo. Pri pripravljanju nacionalne zgodbe ne moreš pričakovati, da boš lahko poklical ministra za kmetijstvo in da boš dobil odgovor na vprašanje o dobavi orožja. Enako velja za EU. Obstajajo različne službe, organizacije, odbori, ki se ukvarjajo z različnimi stvarmi.