Koncert leta

Dva mlada moška. Prvi je Laščan iz Ljubljane, drugi je iz Maribora. Eden ima urejeno, drugi razmršeno pričesko. Prvi govori mirno in razumevajoče, drugi je v polurnem intervjuju izrekel vsaj nekaj deset kletvic. Prvi koncert ponudi javnosti, drugi naj bi javnost zastopal. Uroš Bonšek in Jaša Lorenčič. Piarovec Kina Šiške in novinar Večera. Pripadnika vsak svojega kroga, a oba ustvarjata in živita isti svet. Svet kulture. Ga ustvarjata in konzumirata. Ujeta sta v nenehni dvoboj o tem, kakšna je pop kultura, kakšna bi lahko bila in kdo je kriv, da taka ni.

Z obema sem se dobila na isti dan, le pet ur razlike je bilo vmes. »Z Jašo, če se poznava? Joooj, še preveč,« se je nasmejal Uroš Bonšek, ko je v deževnem jutru slekel moker plašč v avli Kina Šiška in srknil požirek prve jutranje kave. »Če novinarjev ne poznaš osebno, pri nas ne moreš uspeti v odnosih z javnostmi,« je še dodal. Scena je torej majhna. A to ne pomeni čisto nič in zaradi majhnosti opravičilo za manj kakovostno vsebino ni nič bolj neumno kot drugod. Tako je nekaj ur kasneje v kavarni blizu filozofske fakultete stanje povzel Jaša Lorenčič, ki je v še vedno deževno Ljubljano tistega dne emigriral zaradi intervjuja z Alešem Klinarjem. »Rad bi dosegel, da se začnemo odkrito pogovarjati o stvareh, kar v naši družbi vse bolj manjka. Da v novinarskem cehu in v pop kulturi ni merilo, da je vse dobro in sijajno, ker ni. Prišli smo do trenutka, ko je vse samoumevno. Samo da so objave, samo da teče, ni pa nobenega filtriranja.«

Vsebina izumira

Skupna in glavna ugotovitev obeh sogovornikov je, da v Sloveniji kronično primanjkuje kulturnih recenzij, zapisov o novinarjevem doživljanju prireditve. »Sam veliko raje preberem, kako je novinar videl, doživel koncert, kot pa najavo zanj,« pravi Bonšek. Manjka torej vsebina, lastni produkt novinarja, ki ni samo predelovanje že obstoječih informacij. Lorenčič temu pravi ‘imeti odnos do tega, kar delaš’ in dodaja, da ima prav zato rad angleški tisk, ker v njem to najde. »Na Guardianu so pred kratki poslušali novo plato Artpop Lady Gaga in napisali ’10 stvari, ki smo jih ugotovili’. Dali so svoj vložek, to je njihovo delo. To, da je Lady Gaga izdala ploščo, že vem. Da prejšnja plošča ni bila uspešna, tudi. Vsebina me zanima.«

Pa je pri nas ni zaradi krize? Ne. Je ni, ker bi novinarje onemogočali lastniki? Ne. Ni je preprosto zato, ker jo je težje ustvariti. »Vsebina je pri nas še vedno odvisna izključno od novinarja in njegovega urednika, ki ga ne motivira dovolj. Samoa sta kriva, da tistega dodatnega dela novinarja, ki bi naredilo dobro vsebino, ni,« trdi Jaša Lorenčič. In realno je od njih pričakovati več in bolje, »samo ljudi je treba zbrcati v rit, naj več delajo«. Gre za prevzgojo mišljenja, pri čemer ne rabiš iti daleč nazaj. »Vse to smo že imeli in znali s Tribuno, Katedro, Radiom Študent, kakršen je bil včasih. Ampak so se prodali. Ker je treba dandanes vse prodati.«

Uroš Bonšek je na tisti strani, ki prodaja, pa vendar močno zagovarja tudi dobro vsebino. Tudi s stališča piarovca ni vseeno, kaj in kako je objavljeno, ker se vpliv medija vedno vrne tudi nazaj do organizatorja. »Če hočete le ekonomsko logiko … Recenzije v medijih, ki jih je tako malo, so delno seveda povezane tudi s tem, koliko ljudi bo prišlo na naslednji koncert tega istega izvajalca. Ljudje, ki prvič še malo oklevajo in potem preberejo, kako dobro je bilo, bodo ob naslednji priložnosti gotovo prišli. Tisti feni, ki so šli že prvič, bodo verjetno tako ali tako šli tudi drugič. Ampak namen recenzije za organizatorja je hkrati tudi ta, da  ta dobi neko refleksijo. Je bila luč slaba, je bil koncert prekratek, predolg, je bilo ozvočenje dobro? Recenzije nam organizatorjem še kako manjkajo. In da seveda bralec, poslušalec vidi, če je na koncertu, kaj spregledal, ni morda pozorno poslušal, pa se potem ob branju spomni in si reče ‘O pa res, to so tudi igrali, pa se mi je zdelo znano. U, pa res, to se je tudi zgodilo!’«

Vse to pričakuje tudi Lorenčič od novinarja, torej tudi od sebe. »Če je stvar dobra, jo boš seveda pohvalil. Ne boš je olepšal, ne boš pa želel delati škode. To pa ne. Besede so močno orožje, lahko vplivajo in je nevarno. Ne prenesem, da novinarji gredo na koncert, napiše poročilo z nekaj pridevniki in kakšno mini oceno, potem grem na njegov Facebook in tam piše, da pa je bilo v bistvu tako. To, dragi moji, ni novinarstvo. Bistvo novinarstva je resnica. Seveda je moja resnica na koncertu lahko drugačna od tvoje, ampak če jaz napišem, da je bil koncert napol prazen, drugi pa, da je bil poln – oprostite, ampak jaz nisem slep! In tudi piaovec nisem.«

Vsak na svojem bregu?

Ne, Jaša Lorenčič ni piarovec. Je novinar, a je meja med novinarstvom in piarom v kulturi nehvaležna in včasih nevarno tanka. »Jaz ne razmišljam o piarovcu, ko sem na koncertu,« Lorenčič iskreno prizna. »Mi ne pade na pamet, da bi o njem razmišljal. Mi pa vseeno nekje zadaj gre po glavi, da so ljudje dali denar za karto.«

Kljub velikemu primanjkljaju recenzij Bonšek poudarja, da ne more zahtevati od novinarjev v zameno za novinarske akreditacije le recenzij, ker bi potem ostal tudi brez večine najav in si tako pljunil v lastno skledo. »Akreditacija zdaj velja kot neke vrste zahvala. Je pa to rahlo zgrešeno dojemanje njenega prvotnega namena, ki je bil ta, da se novinarju in fotografu da akredtacijo, ker bosta o koncertu poročala. In bosta od tega imela nekaj tako organizator kot medij. Precej novinarjev in urednikov seveda meni, da bi akreditacijo morali dobiti tudi, če sploh nič ne naredijo, niti najave, le preprosto zato, ker so že, recimo 30 let na novinarski sceni.«

Take stvari tudi Jaši Lorenčiču dvignejo pritisk, čeprav na njih gleda z druge perspektive. S svojo zgodbo. Ve, kako se je do letos vedno na koncerte vozil s svojim avtom, si velikokrat kupil karte sam, redko spal v tujini in se večinoma vračal že ponoči nazaj. S pozitivno nulo, če sploh. A delal je to, ker mu je bilo v interesu. »Včasih so organizatorji z akreditacijami premehki, se strinjam. Meni dvigne pritisk, ko slišim, da se dogaja, da se je za nek koncert akreditiralo že 10 ljudi iz neke medijske hiše, nekdo, ki dela na kulturi, pa ni mogel priti zraven. Potem očitajo, da tisti novinar s kulture nikomur drugemu ne pusti zraven. Seveda ne, ker mu je verjetno za koncert mar in ker sam vem, kako sem se leta dolgo, po cele noči, sam vozil po praznih avtocestah po Evropi.«

Po drugi stani pa tudi do piarovcev ni nič bolj prizanesljiv. »Odvisno je od posameznika in od tega, kaj dela in kako dela. Večina je najetih za projekte in po prireditvi, ko je njihovo delo končano, sploh ne preberejo, kaj so novinarji o njej napisali. Tiste, ki pa, zaradi tega toliko bolj cenim.« Ampak ne more kaj, da ne bi vseeno končal v svojem stilu in dodal, da si prav veliko empatije piarovci le ne zaslužijo, »ker so praviloma boljše plačani kot novinarji«.

Dobro sodelovanje je nujno za obstoj enih in drugih

Toda Uroš Bonšek sebe niti malo ne dojema zgolj kot dobro plačanega prodajalca. »Včasih se zdi, da nas piarovce novinarji dojemajo kot neke mrhovinarje, ki si želijo na tone zastonj najav, da tako prihranimo za oglase. Ampak jaz na svoje delo ne gledam tako, nikakor in nikoli. Mislim, da moramo imeti oboji zavest, da smo na istem bregu, na istem čolnu. Moja naloga, še posebej pa nas javnih zavodov, kot je Kino Šiška, je, da ne samo organiziramo, prezentiramo in služimo, ampak tudi izobražujemo ljudi, jim predstavimo drugačno, manj komercialno kulturo in tukaj računamo na pomoč medijev. Zato me včasih prav žalosti, da se novinar recimo raje že šestnajstič odloči delati intervju s Tabuji, kot pa da bi svojim bralcem predstavil kakšen mlad, ameriški kitajski ali estonski band, ki še nikoli ni bil pri nas.« Če se mediji ne bodo prilagajali novi publiki, zahtevnejši publiki, izobraženi publiki, jih kmalu ne bo več, še pove Bonšek. »Mediji bi morali slediti pop kulturi, ki se dogaja tukaj in še bolj tam zunaj, in jo predstavljati domačim bralcem, poslušalcem, gledalcem, jo soustvarjati skupaj z organizatorji ali sami. Drugače bodo bralci, gledalci sami poiskali tuje medije, kar jih precej že počne, in jim domači mediji ne bodo več zanimivi.«

»Izbira prireditev je znana kot agenda setting, prednostno tematiziranje,« z nekajurnim zamikom in nekaj kilometrov od Kina Šiške na Bonškovo vprašanje odgovori Lorenčič. »V teoriji je to verjetno 135 knjig, ki si jih lahko izposodiš v knjižnici na FDV, v praksi pa poskušamo slediti aktualnim trendom in presoditi, kaj je tisto, kar je družbeno relevantno,« nadaljuje in zveni zelo naučeno in teoretično, česar se tudi zaveda. »Konkretno smo mi na Večeru pokrili tako koncert Repetitorjev, kjer je bilo 50 ljudi, ali pa Jaka Bugga, ki ga je na Dunaju obiskalo 300 ljudi, šel sem tudi na vaje Trash Candy. Grem pa tudi na stadione in v dvorane s tisoč ljudmi. Kriterij je, kaj je tisto, kar premika družbo naprej in koncert Nickelback na Dunaju je recimo eden od teh – polno jih je na radiu, ljudje jih poznajo. Ampak tudi k tako velikemu koncertu moraš pristopiti z nekim odnosom, mnenjem.« Je pa to nekaj, česar vas žal na faksu ne učijo, še doda.

In prav odnos je tisti, ki se v odnosu med novinarji in predstavniki odnosov z javnostmi mora spremeniti. Dobro sodelovanje je namreč nujno za obstoj enih in drugih. »Nekateri novinarji že po kratki napovedi, ki jo napišejo, pričakujejo zahvalo oziroma zastonj vstop na koncert,« pripoveduje Bonšek, ki redkokdaj zavrne novinarjevo prošnjo za akreditacijo, a jo kljub temu kdaj mora. »Klasičen primer: koncerti znanih, popularnih skupin, večjih skupin … Po treh letih dela v Šiški se mi nekaj medijev za akreditacijo javi prvič, do takrat sploh še nisem vedel zanje, gre za manjše spletne portale, bloge … Bloge sicer podpiram, spremljam, z veseljem odobrim akreditacijo tudi kakšnemu blogerju. Če pa se mi javi za koncert nekdo, za katerega ti je takoj jasno, da bi rad samo zastonj vstopnico, potem akreditacije ne odobrim. Če jih prej od 300 koncertov niti eden ni zanimal, jih najbrž tudi noben naslednji ne bo, dobro sodelovanje pa je trajen in iskren odnos,« poudarja Uroš Bonšek. Razmišljanje, da je sodelovanje med novinarjem in organizatorjem samo menjava uslug, ki delujejo po principu »jaz dam eno objavo tebi, ti pa dve zastonj karti meni« ne vodi nikamor. »Vsi smo na isti strani! Vsi jemo isti kruh. Če bodo mediji izobraževali publiko, bomo posledično mi imeli več ljudi na koncertu, ki bodo potem bolj množično brali recenzije koncerta, spet prišli na koncert naslednjič ali na kakšnega podobnega in tako naprej.«