Na kavi z Nickom

»Kar nekdo nekje noče, da veš. Tam je zgodba,« zaključi Nick Davies v polni dvorani. Po gromkem plosku so na vrsti obiskovalci. Vprašanja, vprašanja, vprašanja. Nekaj korakov stran od polne dvorane jih je bilo veliko in eden najboljših britanskih preiskovalnih novinarjev je nanje odgovarjal neutrudno.

Obiskovalce najprej zanima zgodba z Julianom Assangeem. »Začela sva preko elektronske pošte,« pove Davies. »Navadne?« vpraša nekdo sumničavo. »Navadne. Prvič sva se potem dobila v Bruslju in dekletu sem po srečanju moral lagati, da ni nobene zgodbe. Preveč tvegano je bilo.« Nepremične oči obiskovalcev zanima več. »Obema je hitro postalo jasno, da bodo morale ostati stvari tajne. Zato je po srečanju naredil kratkotrajen spletni sistem za dostop do podatkov. Na robček sem napisal geslo, zgolj nekaj črk in tako brez skrbi prečkal mejo,« nadaljuje Nick. »Pri razkritju skrivnosti ameriške vlade ste pri Guardianu sodelovali z več svetovnimi mediji. Ni bilo nobenega rivalstva?« nato zanima obiskovalko. »Skupaj smo bili močnejši. Večer pred izdajo sicer nismo vedeli, kaj točno bo vsak od nas objavil. Naslednje jutro je bilo tako, kakor da bi odpirali božična darila. Čudovita božična darila.«

»Rekli ste, da je novinarstvo lep poklic, ker smo plačani, da pišemo o drugih,« se kmalu zasliši iz ust mlajše obiskovalke. »Ampak veliko novinarjev za svoje delo ni plačanih dovolj,« še nadaljuje. »Težko je. Tudi v Veliki Britaniji se mladim novinarjem ni lahko prebiti v ospredje. Najbolje je, da se specializirate za določeno področje. Ne pošiljajte navadnih življenjepisov, urednikom pošljite zgodbe. Prvič ne bo nič, drugič ne bo nič. Sčasoma bodo na dobre postali pozorni,« pravi Davies. »Ne moreš priti zraven, do tistih pomembnejših zgodb,« vztraja nekdo drug. »Mogoče je prav, da delaš najprej na videz zanič zgodbe. Šele sčasoma vzletiš,« odgovori Davies. »Študentom rečejo, naj preberejo čim več časopisov. To je mogoče tudi slaba ideja. Postanejo obremenjeni z zgodbami, ki so jih mediji med sabo podajajo. Raje se pogovarjajte z ljudmi, svet je zunaj!« svetuje in se skloni, da bi lahko naslednje vprašanje slišal bolje. Mladenič pohvali njegov nastop. »O, hvala lepa!« se zahvali in hiti odgovarjati naslednjemu.

Nekoga zanima, ali si je ogledal film o njihovem velikem medijskem razkritju skrivnosti ameriške vlade. »Sem, všeč mi je bil. Assange ga je zagotovo sovražil. Predstavil ga je zgolj kot običajnega človeka. Neverjetno bister je, vendar mora biti vedno po njegovem. Pa je samo človek, ne bog. Tako kot jaz in ti,« odgovarja. »Ste morda slišali …?« zanima še nekoga, ko ga hrup iz ozadja preglasi. »Niste?« je presenečen obiskovalec. Sivolasi gospod se nasmehne: »Marsičesa ne vem in ne znam. Nimam rešitev za vesolje.«